Letošnje leto je generalna skupščina Združenih narodov razglasila za mednarodno leto svetlobe in svetlobnih tehnologij, s čimer želijo v širšo zavest postaviti številne razvojne potenciale svetlobe na področjih energetike, izobraževanja, telekomunikacij, kmetijstva in medicine. Ob tem pa ima svetloba s svojo bogato ikonografijo in univerzalno povednostjo pomembno vlogo tudi na različnih področjih umetniškega ustvarjanja, ki jo bo tudi letos predstavil edini festival svetlobe pri nas, Svetlobna gverila.
Podobno kot v preteklih letih bo festival znova pripravil niz umetniških dogodkov, ki se bodo vrstili med 27. majem in 25. junijem v Ljubljani in nekaterih drugih krajih po Sloveniji. Mednarodno leto svetlobe bo Svetlobna gverila praznovala tudi z več predfestivalskimi dogodki, prvi sklop, ki bo potekal v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje (MAO) in v parku pred njim, se bo zgodil že ta teden. Tako bodo nocoj odprli razstavo Ti rečeš svetloba, jaz mislim senca (You Say Light I Think Shadow) avtoric Aleksandre Stratimirović in Sandre Praun, ki temelji na istoimenski monografiji, jutri pa bo sledila še javna tribuna, na kateri bodo poleg avtoric razstave sodelovali še doc. arh. Tomaž Novljan, oblikovalec svetlobe v gledališču Jaka Šimenc, astrofizičarka Andreja Gomboc in bioumetnica Špela Petrič.
Nič kaj preprosto vprašanje
Svetloba se nam večino časa zdi tako samoumevna in vsakdanja, da se o njenem pomenu in vlogi v našem življenju sploh ne sprašujemo. Prav to dejstvo je spodbudilo vizualno umetnico Aleksandro Stratimirović in grafično oblikovalko Sandro Praun, da sta ustvarili monografijo Ti rečeš svetloba, jaz mislim senca (You Say Light I Think Shadow, 2015), ki je izšla iz na prvi pogled povsem preprostega vprašanja: Kaj je svetloba? Vprašanje se je seveda izkazalo za vse prej kot enostavno, odgovore nanj pa je prispevalo 109 ustvarjalcev z različnih umetniških področij. Njihovi odgovori oziroma refleksije bralcem ponujajo tako teoretične traktate kot tudi povsem poetične izjave in osebnoizpovedna premišljevanja o svetlobi, senci in odnosu med obema.
Kot je povedala Aleksandra Stratimirović, sta za sogovornike izbrali tiste ustvarjalce, ki ju navdihujejo s svojim delom, ob tem pa sta želeli, da bi na njuno vprašanje odgovarjali ljudje različnih poklicev in iz različnih kultur. V projekt so se tako med drugimi vključili švedski režiser Roy Andersson, japonski arhitekt Tadao Ando, mehiški oblikovalec Gustavo Aviles, japonski oblikovalec svetlobe Kaoru Mende, umetniki, kot so Christian Boltanski, Ulay, Chris Burden, Tamar Frank, Sophie Guyot, Alessandro Lupi in Bernard Murigneux, stripovski avtor Aleksandar Zograf, slovenski arhitekt Tomaž Novljan in mnogi drugi. Po besedah avtoric so intervjuvanci »ponudili 109 perspektiv v zvezi s tematiko svetlobe, ki so nama predstavile povsem nove svetove. Sogovorniki so z nama delili zgodbe, ki si jih prej nisva mogli niti zamišljati, predvsem pa so pokazali, kako osebno je lahko vprašanje o tem, kaj je svetloba.«
Razstava kot nadgradnja
Individualne perspektive in mestoma zelo intimne zgodbe so avtorici vodile pri oblikovanju monografije, ki sta jo zasnovali kot eklektično črno-belo kompilacijo besedil svojih sogovornikov. Vsebina njihovih odgovorov se odslikuje v minimalistični likovni opremi posamičnih strani knjige, za katero sta avtorici našli raznolike tipografske in oblikovalske rešitve ter jih nadgradili z različnimi perforacijami in teksturami papirja. »Izraziti vsebino odgovorov skozi grafični pristop in jih smiselno povezati v knjigo, ki na celovit način predstavlja povezavo med svetlobo in temo, je bil zanimiv in dolgotrajen proces. Za vsak odgovor sva izbrali drugačen oblikovalski pristop, saj sva za vsakega sogovornika poskušali najti individualen način, kako vizualizirati njegove misli, čustva in pristop k temi svetlobe.«
Ustvarjanje monografije je trajalo več kot tri leta, vendar pa se projekt z letošnjo izdajo knjige ni zaključil. Avtorici sta namreč ugotovili, da jima odgovori intervjuvancev ponujajo še obilo navdiha, zato sta se odločili, da bosta knjigo predstavili in nadgradili tudi skozi razstave. »Postavitev v MAO sva zasnovali posebej za ta prostor, pripravili pa sva tudi serijo grafičnih plakatov, ki so v bistvu študije grafičnih elementov in detajlov iz knjige.« Razstava Ti rečeš svetloba, jaz mislim senca bo tako predstavila transformacijo knjige, ki se bo iz bralnega formata preselila v večji razstavni prostor. Po besedah avtoric bo postavitev oblikovana kot večznačen prostorski ambient, ki bo s poudarjenim kontrastom vizualnega jezika zrcalil vsebinsko zasnovo knjige in na tak način obiskovalce uvedel v simbolno prehajanje med svetom svetlobe in svetom teme.