Zaradi pomanjkanja strokovnjakov in rehabilitacijskih timov na vseh ravneh je pri nas veliko oseb prikrajšanih za ustrezno rehabilitacijo. Še zlasti problematično je obdobje, ko bolnik konča zdravljenje in po odpustu iz bolnišnice lahko tudi po več mesecev čaka na klasično rehabilitacijo. V tem času je pogosto prepuščen oskrbi svojcev, narobe pa je tudi, da ga pred ponovno vključitvijo v dokaj spremenjeno življenje in nove izzive okolja na domu nihče ne pripravi. Delovnih terapevtov, ki bi jim to olajšali na primarni ravni v osnovnem zdravstvu tudi z obiski na domu, namreč nimamo. Na to opozarjajo tudi v URI Soča, kjer prav zato iščejo nove možnosti za sodelovanje z bolniki, ki po pregledu v njihovi ambulanti čakajo na rehabilitacijo pri njih. Še zlasti težko je v tem času kajpak starejšim bolnikom, ki nimajo niti svojcev.
Kot ena izmed uspešnih sodobnih možnosti zapolnitve te vrzeli se kaže telerehabilitacija, ki s pomočjo sodobnih informacijskih in komunikacijskih tehnologij omogoča bolniku rehabilitacijo kar na njegovem domu. Z rednimi videokonferencami pa ga poveže s strokovnjaki sekundarne ali terciarne ravni, ki imajo več izkušenj, kot jih imajo strokovnjaki na primarni ravni. Tak pilotni projekt so na URI Soča tudi že preizkusili. Kot pravijo, zelo uspešno, saj so bili zadovoljni tako bolniki kot terapevti.
Vaje po amputaciji noge
»Telerehabilitacija je ena od možnosti, ki bo izboljšala dostopnost do rehabilitacije v Sloveniji v času čakanja na klasično rehabilitacijo, kot njeno nadaljevanje po odpustu ali pa kot obnovitveno rehabilitacijo,« razloži prof. dr. Helena Burger, strokovna direktorica inštituta, in doda, da model njihove telerehabilitacije razvijajo v okviru aplikativnega raziskovalnega projekta Telerehabilitacija, ki ga sofinancira Agencija za raziskovalno dejavnost RS.
»Razvili smo multimedijske vsebine telerehabilitacije za osebe po amputaciji spodnjega uda, ki jih je preizkusilo pet pacientov, medtem ko so čakali na sprejem na rehabilitacijo. Pravkar pa smo preizkusili tudi telerehabilitacijo za bolnike po preboleli možganski kapi, ki bodo telerehabilitacijo nadaljevali še tri mesece po odpustu z rehabilitacije,« je povedala in dodala, da je število uporabnikov za zdaj še skromno. Pacienti, ki so izvajali fizioterapijo s pomočjo videovaj na domu, so vsi prišli na rehabilitacijo v boljšem oziroma vsaj enakem stanju kot ob prvem pregledu, je povedala Burgerjeva in dodala, da pa se je pri dveh od petih pacientov, ki vaj niso izvajali, stanje nekoliko poslabšalo, trem od teh pa se stanje ni spremenilo.
Enako pomembno kot pravilno izvajanje izbranih vaj je tudi vsakotedensko spremljanje pacienta, pri čemer terapevt, zdravnik ali celoten tim, ki je predpisal terapijo, preveri, kako pacient izvaja vaje in kako napreduje, saj mu lahko predpišejo težje vaje, pojasni Burgerjeva. Dodaja, da so možnosti za razvoj obetavne in da je pacientov, ki potrebujejo rehabilitacijo tudi v obdobju, ko čakajo na sprejem, kar veliko. Po amputaciji noge je denimo takih okoli 300 na leto, po možganski kapi pa bi tovrstno rehabilitacijo potrebovalo od dva do tri tisoč bolnikov na leto. Študije so že delali tudi pri bolnikih z multiplo sklerozo, z okvaro hrbtenjače, pri bolnikih z nezgodno možgansko poškodbo, veliko so na tem področju že delali tudi logopedi pri bolnikih z govorno motnjo, pa pri bolnikih s parkinsonovo boleznijo in drugih skupinah bolnikov bi prav tako lahko razvili tovrstno rehabilitacijo, našteva Burgerjeva. Doda, da bi lahko s pomočjo sodobne tehnologije in rehabilitacije na domu hkrati uspešno skrajšali tudi hospitalizacijo v bolnišnicah in rehabilitacijskih centrih.
Koncept vodenja primera
Na dnevih rehabilitacijske medicine so med izzivi, novostmi in primeri dobrih praks celostne rehabilitacije v Soči nekaj več pozornosti odmerili tudi švedskemu konceptu vodenja primera. Tam v procesu celostne rehabilitacije bolniku pomaga socialni delavec ali medicinska sestra, ki koordinira celotno zdravljenje in rehabilitacijo ter v ta proces vključuje predvsem njegove želje in zmožnosti. »Ljudem z zmanjšanimi zmožnostmi z vodenjem primera omogočijo, da lažje dostopajo do virov, ki jih potrebujejo za čim samostojnejše življenje. Vloga vodje primera pa je, da v času rehabilitacije mobilizira uporabnikove moči, sposobnosti in talente ter tudi vire v skupnosti. Vsak posameznik ima namreč, kljub zmanjšanim zmožnostim delovanja, možnost rasti, razvoja in okrevanja, je predstavil model vodenja primera prof. dr. Sven Uno Marnetoft. Poudaril je, da se model opira na posameznikovo moč in ne na njegove primanjkljaje ter šibkosti, na ustvarjanje dobrega in zanesljivega partnerstva z uporabnikom in delo v skupnosti. Dodal je še, da so ljudje, ki so bili vključeni v raziskavo tega modela vodenja primera, izboljšali družbene stike, zmanjšali uporabo zdravil ter izboljšali svojo delovno sposobnost in kakovost življenja.
