Zakaj vedno, ko tema nanese na otrokov odhod od doma, nastane čudna tišina in dilema? Mogoče je razlog nezaupanje. A hitro pridemo do razpotja. Komu torej starši ne zaupajo? Svojemu otroku ali dijaškim domovom?

Dijaki v domovih so opazili, da vpis v dijaške domove vidno upada. Iz lastnih izkušenj in govoric vem, da je življenje v dijaških domovih vedno boljše. Poskrbljeno je za dostojno in udobno bivanje, za redno prehrano. Imamo dobre učne razmere, zagotovljeno učno pomoč. Včlanimo se lahko v raznovrstne domske dejavnosti. Dostop imamo do psihologa, do pogovora, če imamo težave. Spoznavamo veliko novih ljudi, z njimi lahko delimo izkušnje, sklepamo prijateljstva… Po vsem tem res ne vem, zakaj bi bili problem domovi. Po eni strani imamo zagotovljenih več stvari, kot jih ima večina doma.

Torej je problem res to, da starši otrokom ne zaupajo dovolj. To se mi zdi nesprejemljivo. Sama sem od staršev dobila kar nekaj priporočil in nasvetov, preden sem odšla v svoj »drugi dom«. Nikoli pa mi niso dajali občutka, da mi ne zaupajo. Dali so mi vedeti, da mi tu nihče ne bo dihal za vrat, da bom morala sama vedeti, kdaj se morem učiti več, kdaj grem lahko ven, kdaj ne. Opozorili so me, naj si izbiram družbo, ki mi ne bo škodila oziroma me ne bo zavajala v skušnjave. Naj se postavim zase in se ne pokorim drugim. Nekako sem postala odgovornejša. Čeprav vem, da sem pet dni v tednu brez nadzora staršev, se nisem razpustila. Tako kot večina sostanovalcev ne.

V vzgojnih skupinah je po največ 30 dijakov, tako pride do boljše povezave med nami in vzgojiteljem. Ti nas v štirih letih res dobro spoznajo. Med nami raste vez zaupanja. Vzgojitelji hitro preberejo dijake. Vedo, kateri potrebujejo več pomoči, več pogovora… Nekateri se povsem dobro znajdejo tudi sami.

S tem, ko starši otroku ne zaupajo dovolj, mu ne pomagajo. Kvečjemu mu škodijo. Kako naj se človek nauči samostojnosti, če ga starši kar naprej zavijajo v vato in mu ne dajo možnosti, da bi na stvari gledal s svojimi očmi in bi sam pretehtal, kaj je prav in kaj ne. Naj se uči iz lastnih napak, naj otrok dela neumnosti in naj bo sam svoj. Seveda se straši bojijo, da bo ušel izpod nadzora. Zagotovo pa vem, da če mu daste vedeti, da mu zaupate, da verjamete vanj in da ga podpirate, ga zagotovo ne boste izgubili, ampak mu boste dali možnost odrasti.

Prispevek je nastal v okviru projekta Obrazi prihodnosti, seriji Dnevnikovih novinarskih delavnic, v katerih sodelujejo mladi novinarji s srednjih šol po vsej Sloveniji.