Po dolgem času sem spet zašla v cerkev. Vstopila sem z namenom, da bi se srečala s kom, ki ga že dolgo nisem videla, da bi slišala, kaj ima župnik povedati svojim faranom. Nimam občutka, da bi tam kakor koli zapravljala čas. Ne bom trdila, da se z vsemi načeli Cerkve strinjam. Imam svoja načela in prepričanja, za katerimi trdno stojim in se jih oklepam, a vendar obenem sprejemam mnenja, dejstva ter poglede drugih, saj s tem krepim svoje nazore. Zato me je tisto nedeljo župnikova izjava zadela kot strela z jasnega in za trenutek sem dobila občutek, da nisem dobrodošla. Moje mnenje je bilo drugačno, za marsikoga »napačno«. Bog želi, da smo srečni, sem tisto dopoldne slišala večkrat. Lepe besede, a žal sem vedela, kam vse skupaj vodi.

Ko so nekaj dni pred tem sprejeli novelo zakona, ki izenačuje pravice istospolnih s heteroseksualnimi pari, me je navdalo upanje. Vsaj za trenutek sem dobila občutek, da se je v naši majhni zakotni državi nekaj začelo spreminjati na bolje. Kot da bi lahko vonjala zmago drugačnosti. A vendar so se nekateri takoj odločili uničiti kanček sreče, ki je za trenutek z upanjem navdala srca mnogih odprtih državljanov.

»Referendum je prava odločitev.«

Zdelo se mi je, kot da sem letela na krilih navdušenja še izpred nekaj dni, naslednjo sekundo pa sem se počutila, kot da me je nekdo ustrelil in sem padla v trdo globel. V resnici sem zgolj stala na koru in poslušala nedeljsko pridigo gospoda, ki ga spoštujem – človeka, ki zna z ljudmi in ki sicer izžareva posebno ljudsko energijo. Otroci so naš zaklad, mi je odzvanjalo v glavi. Stvar sem nato vedno pogosteje zasledila tudi v medijih, kar je skalilo moj pogled na Cerkev. Naenkrat se mi je zazdelo, da se je vse zarotilo proti svobodnjakom. In obraz načela, ki mi je še pred nekaj minutami zagotavljal tisto pravo, je preprosto razpadel. Kot bi gledala v oči krutosti družbenega sistema, ne pa dobremu človeku. Nisem razumela, zakaj. Hitro sem morala razčistiti pri sebi, kaj je zame vera in kaj Cerkev. Prizadelo me je, a ko sem se zavedela, da sem tu zaradi svoje vere in ne zato, da bi mi nekdo pral možgane, mi je odleglo. Začela sem razmišljati. Ali nismo ljudje na isti ravni? Kdo sem jaz, da lahko branim nekomu drugemu ljubiti ali biti ljubljen?

Človeka lahko ubiješ na več načinov. Lahko ga preprosto, kaj pa vem, zadušiš ali ga porineš v prepad. Vendar to niso edine vrste uboji – človek lahko umre v sebi. Ko nekomu prepoveš ljubiti, mu ubiješ dušo.

Se torej vračamo v sistem preteklosti? Moramo biti vsi enaki, imeti vsi enake cilje in poglede? Cerkev ima neznansko moč in več oblasti, kot si večina ljudi sploh zamišlja. V kakšni farsi torej živimo? Je res to tisto, kar nam veleva Bog?

Nočem, da bi moji otroci odraščali obdani s homofobijo v sivini »enakosti« na vsakem koraku. Peticija Za otroke gre je ena največjih prevar ozkogledih ljudi, ki je bila kadar koli izvršena v tej državi. Novela zakona o partnerski skupnosti sploh ne navaja nikakršnih avtomatskih posvojitev. Če že heteroseksualni pari na poti do posvojitve naletijo na toliko težav, z istospolnimi pari ne bo nič drugače.

Večina zagovornikov in pobudnikov referenduma se zagovarja z izjavo: »Ne trdim, da homoseksualci ne morejo biti ljubeči starši, a vendar vse skupaj ni naravno.« Ta izjava je tako nesmiselna in povsem izrabljena, da se že avtomatsko odzovem s posmehom. Nekateri mi to strogo očitajo, češ »saj si le smrklja«. Vendar je znano, da je bila homoseksualnost prisotna vso zgodovino. Že stari Egipčani, na primer, so jo imeli za nekaj povsem normalnega − glede tega niso ločevali med spoloma. Najdemo jo tudi v naravi, znan primer je na primer vrsta laysanski albatros – puhasti ptič, poimenovan po havajskem otoku. Lezbični parček te vrste je leta 2010 izlegel zdravega mladiča.

Kaj je torej definicija naravnega? No, če je to tisto, kar najdemo v naravi, potem argument, da je uzakonitev istospolnih porok napačna odločitev, ne drži.

Vse skupaj je en sam strah. Ljudje imajo občutek, da bo vse drugače, ko bo zakon stopil v veljavo. Počutijo se prizadete, saj verjamejo, da jih bo družba silila v istospolno partnersko zvezo. Obenem menijo, da bodo vsi istospolni pari svoje otroke vzgajali v takšni smeri in da bo na tak način človeštvo propadlo. Potemtakem ne razumem – od kod so se vzeli današnji homoseksualci? Jih mar niso vzgajali heteroseksualni pari?

Ne krivim lokalnih župnikov, krivim sistem. Greh bi bilo pozabiti, da živimo v dobi, ko imamo zelo odprtega papeža. Glede na to, da ta sprejema drugačnost in celo podpira geje, me zanima, od kod vendar je prišla naloga, da škofje posredujejo zahtevo naprej. Iz čigavih glav? Če se Slovenci že imamo za naprednjake, ki sledijo standardom 21. stoletja, je vprašanje o uzakonitvi takšne novele popolna banalnost. Referendumi stanejo, denarja pa »ni«.

Ljubezen je osnovna človeška pravica, zato je prav, da se jo dopusti. Otroku v sirotišnici bi bilo najverjetneje vseeno, če bi imel dva očeta, dve mami, očeta in mamo ali zgolj enega od staršev. Želi si le ven, v pisano radost, ki jo družina omogoča. Zato ljubezni ne določajo rasa, religija, niti spol. Ljubezen določa tisto, kar je dobrega v nas. In če se nam s tem uspe približati sočloveku, potem brezbarvna dvoličnost preprosto razpade, njeni okovi se zlomijo. Zato ne branimo ljubiti nam enakim, temveč se združimo v enotnosti in ljubezni. Spoštujmo drugačnost in se borimo zanjo – v nas je namreč moč.

Morda smo s tem namenom tu.

Prispevek je nastal v okviru projekta Obrazi prihodnosti, seriji Dnevnikovih novinarskih delavnic, v katerih sodelujejo mladi novinarji s srednjih šol po vsej Sloveniji.