V predsedniški palači bodo jutri postavili na ogled maketo spomenika vsem slovenskim vojnim žrtvam, ki bo postavljen na ljubljanskem Kongresnem trgu. »Na njem bo zapisan Župančičev verz: Domovina je ena, nam vsem dodeljena in eno življenje in ena smrt,« je včeraj napovedal predsednik republike Borut Pahor.
Je kdo rekel »državljanska vojna«?
Predsednik je predstavitev spomenika napovedal pred nabito polno dvorano Matije Tomca v Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu pri Ljubljani. Na tamkajšnjem popoldanskem pogovoru, ki so mu prisostvovali dijaki škofijske klasične gimnazije, ki deluje v okviru zavoda, je gostil predsednika Nove slovenske zaveze Petra Sušnika in generalnega sekretarja Zveze združenj borcev za vrednote NOB Slovenije Mitjo Klavoro. Priložnost za srečanje, ki ga je Pahor označil za »zgodovinsko« in »prelomno«, je bila bližajoča se 70-letnica konca druge svetovne vojne, osvoboditve izpod okupatorja, pa tudi obletnica povojnih pobojev. Še nikoli doslej se obe organizaciji – ki predstavljata sprti strani v bratomornem spopadu, ki je bil del druge svetovne vojne na slovenskih tleh – nista srečali in na tak način pogovarjali med seboj, je dal vedeti Pahor.
»Sedemdeseta obletnica je priložnost, da se spomnimo, da so med nami še živi tisti, ki so dogodke ob koncu druge svetovne vojne osebno doživeli,« je dejal Sušnik. »Zgodovinske izkušnje so slovenski narod strašansko prizadele,« je nadaljeval Klavora. »Zgodovinarji so o tistem času že vse raziskali, vendar sta osebno čustvovanje in subjektivni pogled nekaj povsem drugega. Dokler bodo ljudje živi, bodo med njimi ostale razlike. Vojna katastrofa je na ljudeh pustila tako močno, neizbrisno sled.«
Predsednika Pahorja je ob tem zanimalo, ali bo ob obletnici lahko prevladal ponos zaradi zmage nad okupatorjem ali bo priokus grenak, saj je obenem »brat dvignil roko nad brata«.
Sušnik je prepričan, da je težko praznovati, če si del narodne večine, ki je doživel poraz. »Ponos zbledi ob bolečini, saj še nismo uredili vprašanj zamolčanih grobov. Vendar lahko čutimo, da zveza združenj borcev obžaluje povojne justifikacije, umore in zamolčane žrtve. V tem iščemo možnost za dialog.« Obenem, je dejal, pa se je treba vprašati, kako naj bi bili tisti, ki so morali po vojni iz Slovenije zbežati, da so si ohranili življenje, in ki so danes »eni najbolj zavednih Slovencev«, sploh bili označeni za narodne izdajalce. »Nihče ni sprejel orožja okupatorja in se mu pridružil prostovoljno, ker bi se z njim strinjal,« je razložil medvojno situacijo. »Razlaga, da so se ti, ki so danes najbolj zavedni Slovenci, prvi pridružili okupatorju, je stereotipna.« Izpostavil je »upor proti tuji (komunistični, op. p.) ideologiji«, ki da je »vojne razmere izkoristila za to, da je izvedla svoj program«. Klavora pa je po drugi strani prepričan, da državljanske vojne med Slovenci ni bilo ter da je po mnenju ZZB treba izhajati iz izkušenj posameznikov. Sam ne verjame v razdeljenost naroda, opozoril pa je, da delitve za svoje potrebe umetno ustvarja politika.
Taborniki in skavti
»Ali obžalujete, da se je v času osvoboditve zgodilo revolucionarno nasilje?« je Klavoro neposredno vprašal Pahor.
»Zveza združenj borcev vse zločine, nepravilnosti in poboje obžaluje,« je potrdil Klavora.
»Ali obžalujete domobransko prisego okupatorju?« je z vprašanjem Sušniku nadaljeval predsednik.
»Verjetno je prisega, ki je bila izsiljena, eno najtemnejših dejanj. To je bila prisega tuji ideologiji. Obžalujemo pa, da leta 1941 ni prišlo do poenotenja slovenskega odpora,« je »domobransko« plat zgodbe predstavil Sušnik.
Pahor se je med pogovorom ozrl tudi v prihodnost. Mladi obrazi pred njim – v kavbojkah, majicah in kot velevajo šolska pravila, dosledno v copatih – so šolske torbe odvrgli ob stene in se zgnetli pred oder. Pahor jih je vprašal, ali je debata o spravi za njih relevantna.
»Seveda,« je pritrdila dijakinja Nika. »Kdo bo začel spravo, če ne mi? Ves čas nas skušajo deliti. Lahko gremo k tabornikom ali k skavtom, ne moremo pa biti nekje vmes. Ne pričakujem, da bomo vsi imeli enak pogled, pričakujem pa, da se bomo nehali medsebojno izzivati in drug drugemu vsiljevati mnenja,« je hitela. »Zanima me politika in vedno, ko se s prijatelji pogovarjamo, pridemo do druge svetovne vojne.«
»Jaz pa sem mislil, da pridete do zmenka!« je izstrelil Pahor in požel smeh.
Oglasil se je tudi dijak Vid – elokventen mladenič v puloverju s kapuco – s teleološkim vprašanjem. »Če govorimo o spravi, moramo vedeti, s kom se bomo spravili,« je vzkliknil. »Kdo je naš nasprotnik?« Ustvarjamo si namišljenega nasprotnika, stoglavega zmaja, ki ni realen, je vztrajal. »V resnici se moramo spraviti sami s seboj.«
Klavora in Sušnik sta se načelno strinjala. Med gromkim ploskanjem dijakov sta si na koncu segla v roko. Ploskal je tudi predsednik Pahor.