Konec kariere se napoveduje že zadnjih nekaj let, mi je pa zmanjkalo resnično malo, da bi bil med potniki. Minuli petek sem imel trening, na katerem sem se dobro počutil, in če bi bil to dan d, bi sprejel odločitev, da se pridružim fantom. Se jim bom pa čez štiri tedne, ko je v Varni svetovni pokal, na katerega so me že prijavili, tako da nimam več možnosti reči ne. Za nameček so tudi bolečine v hrbtu v mejah znosnega. Se pa zavedam, da nikoli več ne bom telovadil na takšni ravni, da bi lahko postal svetovni prvak.
Kaj vas sploh še motivira, od zadnje kolajne na velikih tekmovanjih je minilo že šest let?Od lanskega maja, ko imam velike težave s hrbtom, razmišljam, kako naprej. V življenju je treba delati nekaj, kar te veseli. Glede na to, da sem še vedno zaposlen kot telovadec, to ob dovoljenju hrbta tudi počnem. Telovadba me še vedno neizmerno veseli.
Bolečine v hrbtu vas spremljajo vso kariero. Kako močno vas mora boleti, da ostanete doma?Imam test, ki mi pokaže, kdaj ni več vredno telovaditi, in sicer ko 12 kilogramov težke hčere Asje ne morem več položiti v posteljo ali pa ji ritke umiti v kadi. Tedaj si rečem, da pretiravanje ni vredno. Maja lani sem si postavil mejo, prek katere ne grem, saj si ne želim še kakšne operacije in goltanja tablet. Trenutno mi hrbet dovoljuje, da dam otroka spat pa še telovadim lahko.
Za športnike pravijo, da jim je lažje tekmovati, če imajo zasebno življenje urejeno. Se strinjate?Ko sem bil mlajši, se nisem zavedal, kako preprosto je bilo življenje, ko sem lahko razmišljal le o športu. Ko gledam nazaj na tista leta, vidim, da bi lahko naredil še več. A ko sem bil mlajši, se tega nisem zavedal, tudi zato ne, ker sem ves čas zmagoval. Seveda otroci na športnika delujejo pozitivno, je pa starševstvo gotovo tudi breme. Zato so občutki mešani.
Imate danes več časa za uresničitev želja po finančnem svetovanju?Na tem področju sicer nisem aktiven, so pa okoli mene sorodniki in prijatelji, ki vedo, da stvari obvladam, in mi zaupajo. Na to področje se poklicno še ne usmerjam, če pa lahko komu pomagam, naravnost zažarim. Seveda s svetovanjem še ne služim denarja, bi pa od tega v prihodnosti lahko živel, saj mnogi ljudje, ki niso zadovoljni s stanjem v gospodarstvu, iščejo alternativo. Športniki smo seveda zaupanja vredni.
Ste zagovornik prijaznosti do okolja. Imate pasivno hišo, na cesti vozite počasneje. Kaj se je zgodilo z Mitjo, ki je v mladosti rad vozil hitro in poslušal cviljenje gum?Neverjetno, kako se človek spremeni. Tudi sam sem v preteklosti počel stvari, ki jih danes ne bi. Če se samo spomnim, kako sem bil nesramen v srednji šoli, ko sem bil mladi frajerček. Danes imam več občutka in sočutja, ljudje se z leti res spremenimo.
Kljub spremembam se vas ena razvada še drži – jutranje pitje kave.Res je. Občasno je spijem toliko, da čutim, da že pretiravam. Tri kave na dan. Sem včasih na meji, da ne vem, ali bi jo spil ali bruhal od užitka. (Smeh.)
Očitno bo vendarle zrastel gimnastični center, toda junaka, ki bi zamenjal vašo generacijo, še ni na vidiku?Dvorane ne bodo zgradili zaradi junakov, temveč jo potrebujemo, da bi lahko mladi vadili v dovolj konkurenčnih pogojih tujcem. Če ni osnov, in dvorana sodi mednje, je težko uspeti. Pomembna je za kakovostno sistemsko ustvarjanje telovadcev. Seveda pa na razvoj športnika vpliva še kopica drugih dejavnikov.
