Andrej s Štajerske je imel krasen načrt, ki se je v ponedeljek spremenil v mokre sanje. Kupoval je pred leti delnice Telekoma, ko so bile poceni, in vedel, da bo cena zrasla. Je imel veze tam v Ljubljani, so mu strici iz ozadja prišepnili, naj le kupuje, naj dobi denar, kjer hoče, da bo cena zrasla in bo bogat človek in bo ženo lahko razvajal, zanj pa bo tudi še kaj ostalo. In je pridno čakal in čakal, vmes malo poklical na Radio Slovenija, se pritožil čez politiko kar tako ali pa čez uboge ceste tam v Posavju. Pridno je škropil trte, jih obrezoval, vezal, gledal, kako raste grozdje, trgal in stiskal in v kleti preverjal, kako zori vino. Kot so zorele njegove delnice.

A hudič je skrit v podrobnostih. Delnica je delnica, je kos papirja ali pa le zaznamek nekje v neki depotni družbi. In z njo ne moreš kupiti novega inoxovega soda za vino, kaj šele francoskih barikov. Je treba delnico prodati, za kaj takega pa rabiš kupca. A ker je Andrej s Štajerske potrpežljiv človek, je čakal na tega sanjskega kupca. Kot so mu všeč nemški avtomobili (še bolj pa tista manekenka Claudia po televiziji, ki reče, da ima rada nemškega...), mu je še najbolj všeč nemški, da ne napišemo Deutsche Telekom. Je vedel, da če Nemci nekaj vohljajo okoli njegovih delnic, da to bo pa zanesljivo držalo ceno. Zle slutnje so se mu začele motati po glavi, ko je iz sodov vlekel še zadnje kaplje predlanske letine in po radiu poslušal, kako Janko z vojaškimi obveščevalci šari po njegovem Telekomu. Je hotel takoj poklicati na radio, pa mobitel ni vlekel. Klinc, pa ta Telekom!

Pa je prišel črni ponedeljek in Nemci so Andreju in še nekim brezveznim državnim lastnikom rekli »Nein!«. Že res, da je naš vinogradnik Andrej za tistih 650 delnic odštel v povprečju nekaj manj kot 70 evrov za delnico in že res, da je na borzi zdaj vredna nekaj manj kot 120 evrov (in še pada...) in že res, da so mu s Telekoma v zadnjih letih na račun nakazali nekaj tisočakov obresti ali dividend ali kako se že tem stvarem reče, ampak Nemci so pa le Nemci. Ne bo Andrej prodajal delnic na borzi, kdo bi jih pa sploh hotel in za koliko. Kaj šele nekim neznanim mešetarjem, ki se skrivajo za nekimi skladi. Če Miro ne bo prodal, tudi Andrej ne bo!

Pa je šel po Savi navzdol dobiček in se Andrej zdaj tolaži, da bo letos morda spet dobil nekaj tisočakov dividend, kot temu rečejo učeni ekonomisti iz Ljubljane. Klinc gleda Nemce, si misli Andrej, saj tile žabarji tudi niso tako slabi. Bolje vrabec v roki kot golob na strehi. Bom počakal in vzel, kar mi bodo dali. Morda bo pa dovolj za štilarco, vsaj rabljeno na Bolhi, če že za novo ne bo. Talnega gretja ne bo, se bomo greli z bizeljčanom, novega passata ne bomo kupili, itak mi zdaj Nemci niso več tako zelo všeč, počitnice so pa tako ali tako najlepše tukaj med posavskimi griči. Vse to si misli Andrej s Štajerske in se tolaži. Ker ve, da so nemški evri zdaj le mokre sanje.