Ne gre se slepiti, da so prodaje Laškega, NKBM in Telekoma le »običajni« posli. Gre za (nekdanje) domače kapitalske prvoligaše, ki so vrsto let veljali za najbolj iskane trofeje političnih plenilcev. Vsaka od teh prodaj ima zato tudi širše razsežnosti. Prodaja Laškega ne pomeni le manjše katarze, ampak tudi dokončen konec lobija, ki je vlekel niti na obeh polih slovenske politike. Tudi Nova KBM ni »le« druga največja slovenska banka, ampak tudi po premestitvi Aleša Hauca še vedno velja za ključno finančno utrdbo trdega jedra SDS. Država ima pri njej le dve slabi možnosti; ali jo proda za znesek, ki bo očitno štirikrat nižji od njenega zadnjega kapitalskega vložka, ali pa banko pusti, da si do izteka roka za prodajo sama znižuje vrednost. Da je največji problem državnega lastništva bank in podjetij prepogosto prav neskončno zavlačevanje z njihovim upravljalskim in poslovnim prestrukturiranjem, se vse bolj kaže tudi pri Telekomu. Gre za primerek srebrnine, ki počasi, a zanesljivo rjavi, njegova vpetost v mravljišče interesov pa ga lahko na dolgi rok celo resno zamaje.

Tudi zato je težko razumeti, da razprave o privatizaciji, ki smo jim priča v Sloveniji, povsem zanemarjajo poslovni vidik podjetij. Domači pivovarski holding je že nekaj let finančno in poslovno ohromljena tvorba, odvisna od vsakoletne (ne)milosti bank. NKBM se je iz banke s sramežljivimi regionalnimi ambicijami spremenila v lokalno hranilnico. Tudi Telekom ob spremembah na evropskem telekomunikacijskem zemljevidu vse bolj postaja »osamljeni otok«. Vsem bi novi lastnik z idejo in denarjem prinesel marsikaj dobrega. A tudi pri prodaji velja ohraniti zdrav razum. Kupci namreč ne prihajajo kot rešitelji, ampak so poslovneži, ki jih zanima le dobiček. Ne gre dvomiti, da bo Apollo Global Management, eden od svetovnih kraljev slabih terjatev, znal zaslužiti z NKBM. Se torej res izplača Telekom za vsako ceno prodati zgolj zaradi bonitetne ocene države v času več kot dvoodstotne gospodarske rasti?

Medtem ko se politična elita prepira okrog Telekoma, gre karavana dalje. Tretji val privatizacije je po silovitosti že blizu prejšnjemu, pri katerem so imeli glavno besedo domači menedžerji in bankirji. Nove lastnike so samo v zadnjem letu in pol dobili Mercator, Aerodrom Ljubljana, Laško, Radenska, Letrika, Litostroj Power, Fotona... Tik pred prodajo so Elan, Žito, Cinkarna in Delo, na slovenski politično-poslovni parket pa prek slabe banke vstopajo morski psi z Wall Streeta in špekulanti. Pozabite na premislek o strateških prioritetah države. Ta se je ob dolgoletni politični nestabilnosti že zdavnaj izgubil nekje na pogorišču slabih naložb in klientelnih poslov.