»Z napredkom v začetku te sezone sem zelo zadovoljen. Letos že lahko dirkam na višji ravni. Eno dodatno leto naredi opazno razliko. Pripravljenost sicer še ni taka, kot želim, pričakujem več,« je spoznanje Mateja Mohoriča po prvih petnajstih dirkah in 2200 tekmovalnih kilometrih v novi sezoni. Zlati fant iz Podblice pod Jelovico je že drugo sezono zapored najmlajši profesionalni kolesar v elitnih klubih, a je prvi letnik kolesarske »fakultete« že naredil. »Nimajo me več za mladinca, jemljejo me kot enakovrednega v karavani, čeprav vedo, da sem mlad. Zaupajo mi. Vedo, da ne bom zamočil.« Pripravljen je na to, da korak od dvojnega naslova svetovnega prvaka med mladinci in mlajšimi člani v zaporednih sezonah 2012 in 2013 do uspehov v elitni druščini ne bo hiter in lahkoten. Okoliščine, kot je sprememba ekipe Cannondale, bistrega gorenjskega upa ne zmedejo.

»Moja prioriteta v ekipi je, da pomagam drugim. Zdaj še ne prevzemam odgovornosti. No, razen ko gre za katero od dirk nižje ravni. Ni mi težko pomagati. V tem uživam. Tudi v ekipi me velikokrat pohvalijo, tako da sem s te plati zelo zadovoljen, čeprav je po rezultatih videti, da sem nekje bolj na repu uvrščenih,« je razmišljal včeraj popoldne v Belgiji, ko se je, kot tudi Grega Bole v poljski ekipi CCC, pripravljal na start 55. Brabantske puščice. S to klasiko se kolesarji s »kolovozov« Flandrije in Roubaixa preselijo na hribovite in sodobnejše ardenske ceste, med katerimi bo po nedeljski Amstel Gold (Jan Polanc, Bole) za Mohoriča vrhunec Valonska puščica in Liege–Bastogne–Liege.

Pravkar je končal etapno dirko Po Baskiji (87. mesto). Prvo iz niza WorldTour letos, v drugi etapi je bil 23. To je bil domet tudi na dirkah nižje kategorije (Laigueglia, GP Nobili, GP Miguel Indurain). »Manjše dirke, kjer običajno vozi približno tretjina najboljših ekip, že zmorem pripeljati v cilj z vodilno skupino. Tudi sprintam, če le ni boljšega sprinterja iz naše ekipe. Na dirkah, kot je Baskija, na kaj takega niti ne pomislim. Je le preveč dobrih okoli mene. V drugi etapi je bila pač situacija taka, da sem dobil priložnost,« razloži razliko. »Tudi če bi bil neumen in bi na Baskiji dirkal na svoj rezultat, ne bi naredil opaznega dosežka. Mogoče bi zneslo tja v najboljšo tretjino uvrščenih, višje težko, čeprav so razlike majhne. Moram še napredovati. Zadovoljen sem že s tem, da vozim dirke, kjer bi glede na terene lahko čez leta dosegal odmevnejše rezultate.«

Čeprav je ime njegove ekipe Cannondale zaradi glavnega pokrovitelja ostalo, italijansko-ameriško spremembo v vodstvu čuti. »Pač, večerja ni več po italijanskem okusu, ampak ameriškem. Miselnost je moderna ameriška, prej se je čutila italijanska konservativnost. V ekipi je ustvarjeno okolje, da je to za nas kolesarje služba, prej pa je bilo bolj po domače, družinsko. Tudi odnosi so bolj profesionalni. No, mene te spremembe niti malo ne motijo. Sem zelo prilagodljiv. Pri logistiki sem na boljšem. Zdaj na dirke vedno letim z Brnika,« v smehu opiše razliko.

Združitev ekip Cannondale in Garmin je morda vplivala tudi na slabši start v sezono, saj je 27 kolesarjev iz kar 14 držav doseglo le dve zmagi. Pri slavju Američana Kinga na Korziki (Mednarodni kriterij) je bil soudeležen. »Pritisk se čuti, predvsem skozi kakšno šalo, da nimamo veliko točk. Mislim, da vodilni verjamejo, da naš čas prihaja in bomo tudi zmagovali. Na Baskiji smo verjeli, da nam kaj uspe, saj smo vozili z dobro zasedbo, a je najboljši mož Tanasky padel in je šlo vse v nič. Trudimo se. Na Korziki sem se zelo razdajal, v kraljevski etapi garal 160 kilometrov na čelu pri obrambi rumene majice, da sem prvič to sezono 'umrl' in odvil v boks. Dobro, da se hitro regeneriram,« pove.

Ob zamenjavi ekipe je moral zamenjati tudi trenerja. Letos vadi po programu Milana Eržena, ki je že prej veliko bedel nad njegovim razvojem, čeprav se Novomeščan ni izpostavljal. »Dobro sodelujeva. Dobro se razumeva. Tudi napredek je viden,« zadovoljno pove. Dvajsetletnik, ki je ob koncu leta 2013 zablestel na slovenski športni sceni, tudi s širino svojega razmišljanja in znanja, preprosto in slikovito opiše razliko med tekmovalnimi nivoji (WT) in katero od dirk nižjega nivoja, kot je bila februarja v dresu reprezentance na VN Izole (15. mesto). »Če padejo na najuglednejših dirkah, je to vedno z nekim razlogom. Kot na Baskiji, ko 300 metrov pred ciljem niso zaščitili železnih stebričkov, ki onemogočajo parkiranje ob pločniku. To je bil škandal, saj se jih je cel kup pošteno polomilo. Na manjših dirkah pride do padcev tudi brez razloga. Vedno je treba biti pazljiv. Ko pa gre za moč, se je na Baskiji na klanec začela delati selekcija pri obračanju pedalov z močjo okoli 420 vatov. Na VN Izole sem napadel na en klanec z manj kot 400 vati, pa nas je vrh klanca v skupinici ostala le peščica. Razlika je, kot bi s fakultete skočil nazaj v vrtec.«