Kajti brez tega v tem poslu ne morejo uspeti. Formula ena je ribnik, poln piraj, ki se žrejo med seboj. In mnogi bi rekli, da uspešnejša ko je ekipa, večja so trenja med dvema egoistoma. Primerov prijateljstva je zelo malo, veliko več je bilo v preteklosti prepirov, podtikanj, zmerjanj, zakulisnih političnih igric. Lansko rivalstvo med Hamiltonom in Rosbergom je letos očitno prestavilo v višjo prestavo. Letos je počilo že na tretji dirki, kratek stik pa je toliko hujši, bolj ko sta si dirkača enakovredna. Samo spomnimo se smrtnega sovraštva med Prostom in Senno pri McLarnu, pa Hamiltonom in Alonsom v isti ekipi, Mansllom in Piquetom sredi osemdesetih. Ko je vedno razposajeni Piquet gladko izjavil, da naj bi bil Ayrton gej.

Zato ni nenavadno, da je med Hamiltonom in Rosbergom, kljub njunemu dolgoletnemu poznanstvu ali zaradi njega, ko sta še kot otroka dirkala v istih karting ekipah, zdaj, ko je eden že dvakrat stopil na sam vrh formule ena, drugi (Nico Rosberg) pa si na vse kriplje prizadeva tja še priti, spet prišlo do užaljenosti, očitanj in še česa. In to je tisto, s čimer se napajajo egocentrični dirkači in vedno pikantnih zgodb željni mediji. Kajti to je ena od stvari, ki poganjajo formulo ena kot posel, ne le tehnika, motorji in denar.

Hamilton je na Šanghaju spet zmagal, Rosberg je po dirki z dolgim nosom razlagal, da je Britanec vmes namerno vozil prepočasi. In s takimi reakcijami, pa tudi če bi imel prav, si Rosberg ne bo razširil kroga privržencev. Kajti on je eden zelo redkih dirkačev, ki so ga ob zmagi gledalci na dirkališču izžvižgali. Ne, Nico Rosberg bo v letošnji sezoni, če bo nadaljeval s takim »tempom«, hitro zapravil ne le simpatije gledalcev, temveč simpatije v ekipi. Kajti formula ena je svet, kjer je hierarhija alfa in omega vsega. In formula ena je svet, ki potrebuje »dobre« in »slabe« fante.