Za dobro jed in slajši spanec

Naša podalpska deželica je kljub svoji majhnosti šesta na svetu po pridelavi hmelja, savinjski golding pa je v cvetu najbolj cenjenih na svetu. Čeprav smo znani kot precej marljivi pivci piva, zelo veliko večino hmelja izvozimo, v veliki meri v dežele, kjer varijo najboljše pivo na svetu. Kljub poplavi manjših pivovarn, ki so na našem trgu piva v zadnjih letih naredile takšen prevrat, da tudi najzahtevnejši pivoljubci najdejo kakšno žlahtno in dovolj aromatično domačo kapljo zase, namreč toliko hmelja, kolikor ga pridelamo, ne moremo porabiti niti teoretično. No, morda bi ga, če bi ga poleg piva, kjer se že vsaj od 15. stoletja uporablja zgolj kot začimba in konzervans, uporabili še za kaj drugega. V naših krajih je manj znano, da hmelj ne uspeva le gojen, na prostranih poljih Savinjske doline, ampak v naravi raste tudi kot divja rastlina vzpenjalka. Divji hmelj tako raste po sončnih, vlažnih legah, na bregovih rek in ob robovih gozdov v posameznih predelih zmernega podnebja Evrope, Azije in Severne Amerike. Pri nas je razširjen po vsej deželi, kjer je dovolj vlage. Morda niste vedeli, ampak hmelj je najbližji sorodnik, tako rekoč brat indijske konoplje, rastline s čudovitimi zdravilnimi lastnostmi, ki jo nekateri lobiji po nepotrebnem preganjajo. In skoraj enake zdravilne lastnosti kot konoplja premore tudi hmelj. Njegovi storži, ki sicer služijo kot začimba za pivo, med drugim vsebujejo psihoaktivne snovi, ki pomirjajo, zmanjšujejo napetost in strah ter preprečujejo nespečnost. Hmelj med drugim pomirja živčevje prebavil in hkrati stimulira prebavo, zato z njim zdravijo denimo crohnovo bolezen, deluje protivnetno in antibakterijsko, je pa tudi dober diuretik, saj vsebuje asparagin (podobno kot šparglji). Zadnja dognanja strokovnjakov na univerzi v Oregonu (ZDA) kažejo, da flavonoidi, ki so v hmelju, uničujejo rakave celice. Povsem podobno torej, kot velja za konopljo. Ampak posvetimo se raje rabi hmelja v kulinariki (ki za seboj potegne vse naštete zdravilne lastnosti). Ravno v času, ko uspevajo že tolikokrat omenjeni divji šparglji, bljušč in okusni mladi poganjki lobodike, namreč ob potokih in rekah najdemo tudi poganjke divjega hmelja, ki so našteti trojici precej podobni (na krožniku na fotografiji). Tako od zgodnje pomladi do maja nabiramo mlade poganjke, ki so sprva vijolični, zatem vijolično zeleni in zatem bolj ali manj temno zeleni. Odtrgamo jih (podobno kot pri divjih špargljih) na mestu, kjer se še lahko odlomijo, po navadi je to v dolžini do 25 centimetrov. Ker takšni poganjki, ki vsebujejo tudi trikrat več vitamina C kot limone, ob tem pa še številne druge vitamine in minerale, v spodnjem delu kmalu postanejo trši in vlaknati, jih porabimo takoj po nabiranju, sicer jih raje čim prej zaprimo v vrečke ter zamrznimo. Med nabiranjem jih ne smemo zamenjati z nekoliko podobnimi poganjki srobota, a to ni težko, saj hmeljni poganjki vedno rastejo naravnost iz zemlje, srobotovi pa iz že olesenelih stebel ovijalk. Mlade hmeljne poganjke seveda uporabimo enako kot druge podobne (in tri prej naštete) zeli. Odlični so surovi v solati, denimo skupaj s čemažem, lahko pa jih seveda tudi podušimo ali popražimo ter z njimi kakor s šparglji pripravimo omlete, rižote, narastke, testenine in kopico drugih jedi. Uporaba poganjkov oziroma vršičkov divjega hmelja je pri nas nekoliko manj znana, kar je glede na to, da si jih lahko brezplačno naberemo v naravi in z njimi pripravimo vrhunsko, okusno in zdravo pojedino, pravzaprav zelo čudno. A v šoli nas o takšnih in podobnih stvareh pač (še) ne učijo. Drugače je pri največjih svetovnih mojstrih kulinarike. Ena redkih stvari, ki jih naši zahodni sosedje jemljejo hudo zares in temu primerno tudi obvladajo, je namreč kuhinja. Tako se v (severnejši) Italiji v tem času stojnice na tržnicah ponekod šibijo od mladih poganjkov hmelja, ki jim pravijo bruscandoli. Ena največjih beneških domačih specialitet je denimo prav omleta iz jajc, pora, hmeljnih poganjkov in parmezana, ki jo spečejo na olivnem olju. V Benečiji vam jo bodo pod imenom »frittata con i bruscandoli« v tem času postregli kot glavno jed. Seveda pa ni treba čez mejo, tudi v naših hmeljarskih krajih poznajo stare recepte iz hmeljnih vršičkov za slano pito, omleto, vršičke v listnatem testu, zabeljene z maslom in drobtinami ali s solatnim prelivom, nasekljane pa zamesijo celo v testo za kruh. Zanimiva ideja je tudi, da okoli 20 centimetrov dolge hmeljne poganjke na hitro skuhamo v sopari, nato pa jih zabelimo z oljem ali prelijemo s katero koli omako za testenine in jemo kakor špagete.