Intervju s Sergejem Bubko: V življenju nimam težav s porazi

Ukrajinec je izjemno dejaven tudi po končani aktivni športni poti. Takoj po upokojitvi je leta 2001 postal član Mednarodne atletske organizacije (IAAF), od leta 2007 pa je njen podpredsednik. Apetiti enega najboljših športnikov vseh časov segajo zelo visoko. Potem ko je predlani kot predsednik ukrajinskega olimpijskega komiteja neuspešno kandidiral za predsednika Mednarodnega olimpijskega komiteja (MOK), bi rad letos postal prvi mož IAAF. V boju za predsedniški stolček se bo pomeril z lordom Sebastianom Coejem. Ker so volitve v Pekingu vse bližje, sta bila oba atleta minule dni v Sloveniji, kjer sta na volilnem kongresu Evropske atletske organizacije lobirala za svoje glasove.

Glavni razlog je, da resnično spoštujem vašo atletsko zvezo, še posebno sem v dobrih odnosih s predsednikom Gregorjem Benčino in generalnim sekretarjem Luko (Steinerjem, op. p.). Poleg tega imam odlične odnose z vašim nekdanjim predsednikom olimpijskega komiteja Janezom Kocijančičem. Odkrito pa vam lahko povem, da obožujem vašo državo. Je nekaj najlepšega, kar sem videl doslej.

Če mi verjamete ali ne, sem se ob vsakem obisku pri vas trudil, da bi resnično pomagal slovenski atletiki. Poglejte si moj urnik, ki ga imam v Sloveniji. Zasedeno sem imel praktično vsako minuto delovnega obiska. Z vsem svojim znanjem se trudim, da pomagam pri promociji slovenske atletike in športa nasploh. Da krepim olimpijsko gibanje. Pred intervjujem (imeli smo ga prejšnji četrtek v hotelu Golf na Bledu, op. p.) sem bil odsoten ves dan. Bil sem prisoten na atletskem centru Primoža Kozmusa v Senovem in velodromu v Novem mestu.

S Primožem sva se v preteklosti večkrat družila, tokrat pa sem se lahko v njegovem okolju prepričal, za kako velikega športnika gre. Kako svoje znanje prenaša na otroke, hkrati pa se razvija v okolju, v katerem je odraščal. Zgodba, ki jo kaže Kozmus, je takšna, kakršne si predstavljam v prihodnosti svetovne atletike. V takšnem okolju imajo mladi največ možnosti, da se razvijejo v vrhunske športnike. Posebne občutke sem doživel tudi v Novem mestu, kjer sem obiskal velodrom. Čutil sem, kako si slovenska atletika prizadeva, da bi dobila dvorano. Ne bom se spuščal v debate, zakaj je še nima. Opazujem sedanjost, zrem v prihodnost. Navdušen sem nad razmišljanjem, da je bistvo dvorane, da je zasedena vse leto, zato je v vašem primeru zelo pomembna povezava atletike s kolesarstvom in triatlonom. Ob takšnih projektih si bom vselej prizadeval, da bom vpletenim v zgodbi pojasnil, za kako pomembno zadevo gre. Od lokalne skupnosti, olimpijskega komiteja do vodstva države. To je moje poslanstvo!

V življenju nimam težav s porazi. Kot športnik sem se naučil, da včasih zmagaš, drugič izgubiš. Čeprav se morda navzven zdi, da sem na svoji športni poti večkrat zmagal, pa mi verjemite, da sem doživel zelo veliko porazov. V boju za predsednika olimpijskega komiteja so me premagali odlični kandidati. Ko pogledam nazaj, sem najbolj vesel, da mi je uspelo predstaviti ideje in vizije prihodnosti. Širša javnost je spoznala moje razmišljanje in videnje športa. Naredil sem širši načrt razvoja športa do leta 2020. Ko je bil Thomas Bach izvoljen za predsednika MOK, je pristopil k meni in me vprašal, ali se lahko pri svojem vodenju opre na načrt 2020, ki sem ga pripravil z najtesnejšimi sodelavci.

Kje pa! Niti za hip. Nasprotno. Brezplačno sem dobil ogromno neprecenljivih izkušenj.

Kako pripraviti program, kako komunicirati s posameznimi delegacijami oziroma delegati z volilno pravico. Kako se približati trenerjem, atletom, športnim delavcem. Znam poslušati, jih razumeti, znam pomagati v iskanju prihodnosti. Pravzaprav je vse skupaj zelo preprosto. Treba je prisluhniti športnikom in trenerjem ter njihove težave ali ideje, če hočete, prenesti na najvišje organe. In prav to je moja rdeča nit tako imenovanega programa 2025. V digitalni dobi je povezanost sveta precej lažja, kot je bila nekoč. Iz mojega programa gre razbrati, da bom ustanovil veliko delovnih skupin, ki bodo sestavljene iz različnih področij. Od športnikov, trenerjev, predsednikov nacionalnih zvez, razno raznih strokovnjakov, gospodarstvenikov... V bližnji prihodnosti bomo organizirali kongres, na katerem bomo predstavili našo vizijo atletske prihodnosti. Moje mnenje je, da mora biti v atletiki vsak prepoznaven. Zato pa potrebuje pozornost za svoje delo.

Ne, nisem mislil na denarno nagrado. Mislil sem na kakšno proslavo več. Da ne bi imeli le ene slovesne prireditve ob koncu leta, kot je praksa zadnjih let.

Ne bi se spuščal v kritike sedanjega predsednika. Bolj sem osredotočen na svojo vizijo prihodnosti. In ta temelji na mladih. Več mladih, kot bomo pripeljali v atletiko, bolje se bomo lahko imeli. Zato je izjemno pomembno področje šolske atletike, ki se mu mimogrede Slovenija zelo posveča. Pred prihodom v Slovenijo sem se mudil na Karibih, na Svetem Krištofu in Nevisu. In tudi tam sem se prepričal, kako si prizadevajo, da bi otroke, stare od šest do dvanajst let, pripeljali v atletiko.

Moja naloga ni, da se primerjam z njim. O tem, kdo bo novi predsednik IAAF, bodo odločili delegati. Coe je bil odličen športnik in je hkrati moj dobri prijatelj. Najini poti sta se večkrat prekrižali. Ne glede na to, kdo od naju bo zmagovalec, bomo morali vsi skupaj sodelovati v zgodbi prihodnosti. Rad imam atletiko in sem ji pripravljen pomagati pri razvoju tudi v prihodnosti.

Brez dvoma! Mislim, da je veliko razlogov, da s Coejem ceniva drug drugega. Za svoj program 2025 sem s sodelavci potreboval več kot eno leto. Takšen projekt zahteva veliko truda. V intervjuju sem vam omenil le nekaj stvari, a jih je še ogromno, o katerih bi lahko govoril in govoril.

Sem odločen zagovornik ničelne tolerance. Doping je treba preganjati na vse načine. Tudi na tem področju imam pripravljen zelo obsežen program. Poudaril bi le, da doping ni zgolj težava atletike, temveč vsega športa.

To je miting, ki ga organiziram sam. Na tem mitingu sem prvič tekmoval, ko sem bil star 25 let, se pravi leta 1990. Miting v Donjecku jemljem kot svojega otroka. Odtlej je v Donjecku padlo dvanajst svetovnih rekordov. Užival sem, ko sem postavljal najboljše svetovne znamke. Od tekmovalne upokojitve naprej sem se počutil, da mi svetovni rekord ne pripada več. Končno sem dočakal ta trenutek. Zato lahko rečem, da sem lani v Donjecku čutil olajšanje. Lavillenie je sijajen atlet, ki je lahko vzor mladim po vsem svetu. Je zvezdnik, ki ga mora svetovna atletika izpostavljati na vsakem koraku.

To je težko reči. Morda se vam zdi Lavillenie res manjši po rasti, a ima druge odlike. Je izjemno hiter in eksploziven. Pri skoku ob palici sta najpomembnejši tehnika in sposobnost, kako vse potrebne prvine uravnotežiti pri skoku. Najpomembnejši korak do dobrega skoka se skriva na zaletišču. Če skakalca potem, ko je zapičil palico, katapultira v zrak, je svojo nalogo opravil dobro, sicer ne.

Meja v športu ni! Osebno nikoli nisem priznaval omejitev. Takšen je moj značaj. Ključ do uspehov in rekordov je, da garaš ter verjameš vase. Ko sem tekmoval, sem slišal številne raziskave svojih skokov različnih eminentnih znanstvenikov. Spominjam se, da so japonski znanstveniki ob mojem skoku na svetovnem prvenstvu v Tokiu leta 1991, ko sem zmagal s preskočenimi 595 centimetri, rekli, da bi lahko preskočil 637 centimetrov. Leto kasneje so ti isti strokovnjaki izračunali, da bi lahko preskočil 644 centimetrov. Ko sem leta 1997 v Atenah postal svetovni prvak in preskočil 601 centimeter, so izmerili, da bi tedaj lahko preskočil 640 centimetrov.

Verjamem in molim za to, da bo prevladal mir. Svojo mladost sem preživel v miru, širim olimpijsko gibanje in zagovarjam šport brez meja. Zagovarjam enakopravnost ne glede na spol, jezik in barvo kože.