Peking je v minulih dneh trdno stopil v obrambo svojega početja v spornih vodah otočja Spratly. Hua Chunying, tiskovna predstavnica kitajskega zunanjega ministrstva, je zavrnila vse očitke, da tam krepijo vojaško navzočnost, ter zatrdila, da so vsa gradbena dela namenjena oskrbi plovnih poti, izboljšanju komunikacij ter varnosti ribičev in njihovih flot. Dodala je, da so tovrstna dela kitajska suverena pravica in ne prizadevajo nobene od sosednjih držav. Kitajska je čiščenje morskega dna ter gradnjo nasipov kot podlago za več umetnih otokov na grebenu Mischief v osrčju Spratlyja začela pred poldrugim letom, njene tokratne reakcije pa je spodbudil poveljnik ameriške tihomorske flote admiral Harry Harris. Pekinški gradbeni podvig, ki ga je poimenoval »veliki peščeni zid«, je ocenil za potencialno varnostno grožnjo in napačno dejanje. V govoru v Canberri je razkril, da satelitsko spremljajo delo na živih koralnih grebenih, kjer raste štiri kvadratne kilometre velik otok, glede kitajskih namenov pa ostal pri oceni, da Peking očitno »utrjuje koščke kopnega za neki namen v prihodnosti«.
Strateška vrednost čeri
Otočje Spratly zajema več kot 750 otokov, otočkov, čeri, grebenov in plitvin v Južnokitajskem morju, ki skupaj predstavljajo le krpico kopnega, zato pa so razsejani na površini 452.000 kvadratnih kilometrov. Kar 200 kilometrov oddaljeni od najbližjega večjega naseljenega otoka, filipinskega Palawana, donedavna niso predstavljali gospodarsko zanimivega območja. Mimo ribištva in nekaterih pomembnih azijskih morskih poti se jih ni omenjalo do vzpostavljanja ekskluzivnih ekonomskih con (EEZ), posebno veljavo pa zadnje čase dobivajo zaradi še neznanih, a menda zelo obetavnih količin fosilnih goriv, ki naj bi jih skrivali. Na otočju ni domorodnega prebivalstva, so pa na okoli 45 otokih zrasla civilna naselja, ki so jim zaradi ozemeljskih sporov po vrsti dodane strukture, ki jih upravljajo vojske Kitajske, Tajvana, Filipinov, Malezije in Vietnama, medtem ko Brunej, ki tudi zahteva svoj kos EEZ, tam vojaško ni navzoč.
Kitajska si v skladu z doktrino devetih točk, zarisanih takoj po drugi svetovni vojni še pred komunistično revolucijo, lasti praktično celotno Južnokitajsko morje, pri čemer se ne prepira edino s Tajvanom, ki ga tako šteje za svoje ozemlje. Preostale omenjene države nadzorujejo različne otoke – raznih kosov zemlje je v tamkajšnjih vodah razmetanih več kot 30.000 – in so na njih zgradile vojaške zmogljivosti, vključno z letališči in pristanišči, s katerimi krepijo svoje ozemeljske zahteve. Kitajska je ostajala v ozadju le z nekaterimi betonskimi platformami na otokih in čereh, ki si jih zgodovinsko lasti že desetletja brez jasno izražene konkretne zahteve, le nekatere med njimi pa je dejansko okupirala šele pred kratkim. Zdajšnja naglica pri gradnji umetnih otokov ter civilnih in verjetno tudi vojaških zmogljivostih na njih je posledica partijske odločitve izpred treh let, da regijo opredeli za »jedro nacionalnega interesa«, podobno kot je leto kasneje storila v Vzhodnokitajskem morju in se z razglasitvijo cone razširjene zračne obrambe zapletla v oster spor z Japonsko nad otočjem Diaoyu (japonsko Senkaku).
Resnici na ljubo Kitajska še zdaleč ni prva, ki na spornem območju gradi umetne otoke. Malezija je že pred časom na Lastovičjem grebenu otočja Spratly ustvarila otok, ki ga uporabljajo tako vojska kot turistični potapljači. Kitajska je pri tem, kot pri mnogih drugih podvigih, bolj megalomanska. Tako je po pisanju Washington Posta samo v preteklih petih mesecih opravila dela, ki so se pri drugih podobnih projektih zavlekla na več kot pet let.
Začetek »bagrske vojne«?
»Donedavna je bila to svojevrstna 'terra nullius',« navaja James Hardy, urednik revije Jane's Defence Weekly, ob analizi satelitskih posnetkov štiri kvadratne kilometre velikega umetnega otoka, in dodaja: »Druge države so si prisvojile obstoječe otoke in nato je vladal status quo. Kitajska zdaj gradi umetne in bo na njih lahko namestila vojaške enote, s tem pa dobila odskočišče za podkrepitev (ozemeljskih) zahtev, ki jih postavlja že leta.«
Vse države okoli Južnokitajskega morja opozarjajo, da se poraja nevarnost »bagrske vojne«. Čeprav še zdaleč nimajo tolikšnih gradbenih zmogljivosti kot Kitajska, so tu različne poti za postavljanje ozemeljskih zahtev celo prek nasedlih zarjavelih ladij. Takšno je namreč postavila prav Manila v zvezi s sporno plitvino v otočju Spratly, kjer je namenoma za večno zasidrala neko odsluženo ladjo filipinske vojske.
Hardy si je postavil retorično vprašanje, ali je možno, da Kitajska na omenjenem otočju gradi kaj drugega kot močno postojanko za bodoče zavarovanje svojih gospodarskih in tudi drugih interesov v Južnokitajskem morju. »Lahko bo zrasla zgolj veriga 5-zvezdičnih hotelov na strateško pomembnem delu sveta, o katerem se prepirajo sosednje države, a to zveni za lase privlečeno.«
