Premierka seveda ni držala obljube. V birokratski telovadbi, kako utemeljiti neizplačilo državne subvencije, vlada in gospodarsko ministrstvo briljirata tudi pod predsednikom Mirom Cerarjem.

Durabus si je denar zagotovil leta 2013 na razpisu za spodbujanje tujih neposrednih investicij v Sloveniji. Podjetje, ki je obudilo proizvodnjo bivše Tovarne vozil Maribor in je prva večja kitajska naložba na Slovenskem, namerava denar vložiti v razvoj proizvodnje tehnološko najsodobnejših mestnih avtobusov na električni pogon, s čimer bi zagotovili dodatnih sto delovnih mest.

A se je Alenkina obljuba Kitajcem zataknila v državnem aparatu. Cerarjeva vlada je ob svojem prevzemu oblasti uradno sicer podprla Durabusov projekt, a je obenem sklestila subvencijo na dva milijona evrov. Od takrat neusmiljeno zadržuje izplačilo tudi te zmanjšane vsote. Obljubljeni denar naj bi dali iz rok šele po tistem, ko jim bodo v Durabusu z računi dokazali upravičenost stroškov napovedane investicije. To birokratsko pogojevanje je v popolnem nasprotju z decembrskim sklepom vlade, so ogorčeni v vodstvu mariborskega podjetja, ki je v zadnjem letu in pol zaposlilo 200 ljudi.

Po svoje je razumljivo, da je slovenska oblast pogosto v hudi zadregi, kadar mora načrtno podpreti gospodarstvo. Zaveda se, da ne zmore učinkovito prepoznati obetavnih projektov, saj njena administracija posveča večjo pozornost vejicam in pikam kot pa vsebini projektov. Še hujša se izkaže ta motnja, kadar je podelitev pomoči politično zaželena. Naj spomnimo na 5,8 milijona državnih evrov, ki so potonili v stečaju Aha Mure. Ali pa na 14,5 milijona evrov vredno subvencijo Seaway Yachts, ki je doživela brodolom v Puconcih. Naj o slepoti, ki je dopustila zažiganje milijard v pečeh slovenskih bank, niti ne razglabljamo.

Oblast ne zaupa Durabusu, vendar tega ne upa povedati na glas, ker noče ujeziti velike ljudske republike, od katere si obeta še močnejši neposredni denarni pritok. Ali je za sumničavost odgovorno kitajsko paradržavno lastništvo, tujejezičnost uprave ali »mariborskost« tovarne, je nemogoče ugotoviti. Nesporno je, da bi obljubljeni denar bil že zdavnaj na Durabusovem računu, če bi bilo v Ljubljani za to kaj politične volje. Namesto tega pa smo priča sprevrženi, a po svoje logični taktiki, ko se z zavlačevanjem jemlje podjetju upanje v to, da bo nekoč lahko računalo na državno podporo.

Morda je bila napaka, da so v Durabusu samozavestno napovedovali, da bodo načrte udejanjili s subvencijo ali brez nje. S tem so zapravili pogajalski adut, in sicer grožnjo, da bodo tovarno zaprli in odšli kam drugam. Z razpošiljanjem čustveno obravnavnih odprtih pisem premierju Cerarju – zadnjega so spisali prejšnji teden – se pač ne da zastrašujoče rožljati.

Če parafraziramo leporečje Bratuškove: tuji investitorji bodo morali ugotoviti, da njihov kapital v Sloveniji ni nujno nekaj dobrodošlega. Zato jim ne smemo zameriti, če si raje poiščejo kakšno boljšo državo.