Zakaj so Američani tako zelo debeli, seveda ni nobena uganka, kot tudi ne dejstvo, da je debelost neposredno povezana z revščino, ki je pač večja med temnopoltimi in hispanskimi Američani. Splošno znano je tudi, da so od druge vojne naprej v ZDA vse bolj agresivno vpeljevali logiko hitre, poceni hrane, ki je na voljo povsod in katere kakovosti do pred nekaj leti nihče ni nadziral, ker so ZDA pač model svobodnega trga, ki se bojda sam regulira. Danes seveda ve že vsak ameriški otrok, da je pitan s preveč maščobe, sladkorja in soli, a o tem, kako spremeniti »kulturo« prehranjevanja, ki so jo ljudem tako vztrajno vsiljevali desetletja, ne ve nihče nič.

Nihče noče vedeti nič. Način prehranjevanja je pač tesno povezan z načinom organiziranosti dela in družbe nasploh, v tej pa se zdi čas za kuhanje in uživanje hrane izguba časa, delovnega in prostega. Zato so se debelosti lotili tako, da so najprej razglasili za smrtnega sovražnika maščobe in z odredbo zmanjšali njihov delež v prehrani, nato prisluhnili drugim odkritjem, da so maščobe tudi nosilec koristnih snovi in da so slabe le ene vrste maščob, tiste cenene, in potem so se s tem nehali ukvarjati, ker bi uvedba kvalitetnih maščob pač škodila kapitalu. Zdaj je glavni krivec sladkor, zato omejujejo sladke pijače (ali vsaj dovoljeno litražo v eni steklenici), pustijo pa ga skritega v neštetih »slanih« jedeh. Niti pod razno ne omenjajo impregnacije ljudi s hormoni in antibiotiki, ki jih masovno uporablja živinoreja, ter pesticidi in gensko spremenjenimi rastlinami, ki so »atribut« poljedelstva in katerih vpliv na metabolizem je tabula rasa. Sprožajo neštete kampanje o zdravi hrani (ki je večini cenovno in fizično nedostopna), kjer govorijo zdaj o eni, zdaj o drugi čudežni kuri, v nobenem primeru pa ljudje v resnici ne vedo, kaj jedo. Amerika je družba, kjer najmanj ljudi na svetu ve, kakšna je pot med njivo, hlevom in krvavo zelenim želejem na krožniku.

Politiko seveda oblikuje kapital in če je Obami od napovedane Velike reforme ostalo zelo malo, a bodo še to republikanci kot »nevarni komunizem« pometli v trenutku, ko/če bodo zmagali na volitvah, je jasno, da trenda enostavno ni mogoče obrniti. Razumevanje posameznika kot zveličavnega nosilca pobude, pridobitništva, obvladovanja na strani moči in odgovornosti, krivde in kazni na strani podrejenosti je že tako samoumeven del ameriške kulture, tako globoko vcepljen žargon pravšnjosti, da so delo »na sebi« in popolno ignoriranje družbenih vzrokov prevzeli tudi tisti, ki so njegove največje žrtve. Debelost, ki je temeljno družbeni in sistemski problem, so tako tudi s tem novim Mojstrom obesili na pleča posameznika. Njegovo telo, ne skrivenčena družba, naj bo bojno polje med sovražnikom v obliki sladkoslane brozge, ki jo ponuja trgovska polica, in njegovimi pogojenimi psihosomatskimi reakcijami po več, še več, on sam naj si da zarezati telo, si vanj vstaviti, všiti policista, ki ga bo od znotraj s pendrekom po živcu vsakič, ko po segel po rezini maščobe ali sladkorja, on naj plača (jasno, kdo pa drug) tega policista in on naj ga nosi pod kožo, saj je v deželi svobodne pobude le on kriv in odgovoren za svoje stanje.

Telo je torej spet, kot v mnogih religioznih sistemih, postulirano kot sovražnik duha, ki ga je treba kaznovati. Shizofreni rez med psiho in telesom lepo prikriva resnični vzrok težav, socialne okoliščine. Krivo je telo, ker vase trpa stvari, ki ga maličijo v kepo masti, ker odklanja, kar je zdravo (solatko in reden tek), telo je leno, pogoltno, grdo, zato ga mora lastnik nenehno nadzorovati, mu poleg sedativov in antidepresivov, ki ga delajo mirnejšega, in poleg hormonov ter uspaval, ki ga delajo bolj uravnoteženega, vmontirati še živčni nadzor nad apetitom. Telo je muhav stroj, ki lahko tudi zboli, zato mu je kakšne dele treba odrezati že vnaprej, telo se nemarno stara, zato ga je treba nenehno popravljati, je nepopisna nadloga, s katero skoraj nihče več ni trajno zadovoljen, ker se noče podrediti zahtevam duha. Moški, ki pred televizorjem oblečejo plenice, da jim zaradi popitega piva ni treba nenehno vstajati in hoditi na stranišče, menda niso več redkost.

ZDA so vzorčni model postmoderne države, v kateri pojem javnega dobra dramatično razpada, družba pa se vrača v primitivno vladavino močnejših. Kjer močni požre šibkega tudi na tak način, da ga spita do negibnosti. ZDA so »najmodernejša« družba, ker nam kažejo tendenco razvoja, v kateri ekonomska aristokracija že kar javno in sistemsko predpostavlja »odpis« velikega dela »neprofitabilnega« bolnega prebivalstva, potisnjenega v mezdnost, izključenost in na koncu v zapore-kletke. Kot živali, kot nekoč sužnji. In na ta Titanik nas odločno rinejo tudi evropski odločevalci.