Vsak vrhunski športnik, ki je uspešen tudi po 30., 35. ali celo 40. letu starosti, ima svoj recept za podaljšanje kariere tudi v veteranskih letih. Kako kot vrhunski športnik kljubovati zobu časa, biološki uri in zakonom narave tudi v poznejših letih – večinoma dosežejo vrhunec med 20. in 30. letom starosti –, je vprašanje, na katero ni enoznačnega odgovora. Dejstvo je, da se začnejo dosežki v kasnejših letih neizprosno slabšati, a po drugi strani primeri še vedno aktivnih športnikov in športnic (skoraj 43-letni japonski smučarski skakalec Noriaki Kasai, 41-letni norveški biatlonec Ole Einar Bjoerndalen, 52-letni strelec Rajmond Debevec, skoraj 40-letna telovadka Oksana Čusovitina, Rusinja z uzbekistanskim potnim listom, le leto mlajši profesionalni košarkarji Tim Duncan, Kevin Garnett in Vince Carter, 43-letni češki hokejist Jaromir Jagr...) dokazujejo, da je mogoče biti zelo uspešen na svetovni ravni tudi v »jeseni« športnega življenja.

Čajavec analiziral pet parametrov

Doktor Rudi Čajavec, priznani zdravnik s področja medicine športa iz Celja, je v eni svojih strokovnih knjig predstavil tudi rezultate raziskave petih dejavnikov (parametrov), povezanih s starostjo in spolom: koordinacija, fleksibilnost, vzdržljivost, jakost (moč) in hitrost. »Prava koordinacija se pri ženskah oziroma dekletih v povprečju začne razvijati okoli osmega leta starosti, pri moških oziroma fantih pri dvanajstih, do padca pa začenja prihajati po 30. letu starosti. Pri fleksibilnosti je začetek pri desetih oziroma dvanajstih letih, padanje pa že po dvajsetem letu. Na področju vzdržljivosti se padajoči del krivulje začenja po 30. letu, pri čemer se pri dekletih začne pri 14 letih, pri fantih pa štiri leta pozneje. Padec hitrosti nastopi po 25. letu, s tem da se pri dekletih začne s 16 leti, pri fantih z 18. Največja razlika med spoloma je pri jakosti oziroma moči: ta se pri dekletih začne razvijati že pri šestih letih, pri fantih šele pri 18, a do padanja prihaja že med 20. in 30. letom,« opisuje dr. Rudi Čajavec. O tem, ali je mogoče ustaviti negativne vplive staranja na športnikovo telo in posledično dosežke, dodaja: »Da, a le začasno in ne v številnih primerih. Bolj gre za trenutno in delno ustavitev teh vplivov in procesov oziroma njihovo preložitev za nekaj časa, toda le s primerno vadbo, prehrano, načinom življenja... Po tridesetem letu začnejo dosežki športnikov bolj ali manj pešati, to pa je posledica upadanja prej naštetih parametrov. Temu nihče ne more ubežati, vsakega to prej ali slej doleti.«

Košarkar Goran Jagodnik, ki bo maja dopolnil že 41 let, je trenutno član Olimpije. »Recept za dolgo kariero? Še vedno imam motiv za igranje in željo po tekmovalnosti. Ko ju enkrat izgubiš, je bolje, da končaš kariero. Prav tako še vedno rad prihajam tudi na treninge, čeprav iskreno priznam, da vendarle ne s takšno vnemo kot nekoč. Doslej sem imel tudi srečo s poškodbami, saj nobena ni bila takšna, da je ni bilo možno ozdraviti v kratkem času,« pojasnjuje Goran Jagodnik, ki je v karieri poleg slovenskih klubov igral tudi v tujini (Turčija, Švica, Rusija, Poljska, Srbija, Italija, Češka).

Jagodnik priznava, da sta se količina in način treninga skozi njegovo kariero precej spreminjala. »Ko sem začenjal, je bil fitnes, tisti bodibilderski, pomemben sestavni del treninga. Tudi zadnja leta je vključen, vendar ne v takšni in tolikšni meri kot nekoč. Količina treninga je odvisna predvsem od trenerja: ponekod se trenira zelo veliko, drugje manj, bolj kot na fizičnem področju pa košarka napreduje na taktično-tehničnem,« ocenjuje nekdanji reprezentant z vzdevkom Jagoda. Na vprašanje, ali dela tudi v veteranskih letih na treningih na polno, Jagodnik odkrito priznava: »Če bi dejal, da delam pri vsaki vaji in na vsakem treningu stoodstotno, bi se zlagal. Včasih kakšno vajo preskočim, naredim kakšno serijo manj ali z manjšo intenzivnostjo, a vse v dogovoru s trenerjem. Pri telesni pripravi imam včasih malce privilegijev in mi občasno pogledajo skozi prste, saj sem prepričan, da ni treba, da bi treniral kot pri 20, 25 ali 30 letih. Kar pa se tiče igre, nimam nobenih privilegijev, saj jih tudi nočem in ne želim.«

Ne bo lovil Petranovića in Polanca

S starostjo športnik potrebuje tudi več časa za regeneracijo in počitek. »Ko si mlad, ju ne potrebuješ toliko. Takrat lahko brez težav treniraš in igraš skoraj vsak dan, zdaj pa odigram eno zahtevnejšo tekmo in potem dva dni prihajam k sebi, da se vrnem med žive. (smeh) To je pač davek minulega dela in iztrošenosti telesa,« meni Jagodnik, ki je med svojim prvim poglavjem od skupno treh na Polzeli med letoma 1994 in 1999 igral štiri sezone tudi z Veljkom Petranovićem, ki je pri 44 letih v dresu Postojne proti Domžalam dosegel neverjetno 101 točko. Petranović je igralsko kariero v slovenski ligi končal šele pri 51 letih, slovenski košarkarski rekorder je s 50 leti Pavle Polanec, a Jagodnik zatrjuje, da ne bo šel po njunih stopinjah. Pred letošnjim prihodom s Polzele v Olimpijo je napovedal, da je to njegova zadnja sezona v igralski karieri, po kateri si želi ostati v tem športu, saj pravi, da je košarka njegovo življenje in njej je vse podrejeno. »A ko se po koncu sezone dva meseca ne dotaknem žoge, si spet zaželim košarke. Toda sočasno se zavedam, da bom enkrat pač moral obesiti copate na klin. Če bo sezona v Olimpiji uspešna in če ne bom našel drugega ambicioznega kluba v Sloveniji ali tujini, ki bi me tekmovalno zadovoljil, bom končal kariero.«

Tri leta starejši od Jagodnika je namiznoteniški igralec in reprezentant Saš Lasan, ki si športni kruh trenutno služi v Nantesu v Franciji v tamkajšnji nacionalni prvi ligi. »V življenju vrhunskega športnika je prehrana pomemben dejavnik, a ji mnogi posvečajo premalo pozornosti. Med mojo kariero se moja prehrana ni veliko spremenila. Vendar drži, da se v obdobju mojih športnih začetkov skorajda ni govorilo o prehrani v športu, zato smo bili na tem področju bolj ali manj neinformirani in neozaveščeni. Jasno pa je, da vsak športnik najbolje pozna svoje telo ter zase najbolje ve, kakšna hrana in v kakšnih količinah mu najbolj ustreza ter po kateri se tudi najbolje počuti,« opozarja 43-letni Saš Lasan.

Lasan se na treningih ne »špara«

Grk Kalinikos Kreanga (prav tako kot Lasan je star 43 let), 45-letnika, Belgijec Jean-Michel Saive in Hrvat Zoran Primorac, 48-letni Šved Jörgen Persson, še leto starejši rojak Jan Owe Waldner – to je le nekaj najbolj znanih namiznoteniških zvezdnikov, ki kljub častitljivi športni starosti še vedno uspešno vztrajajo pri igranju na vrhunski ravni. »Zase lahko rečem, da je z leti samo malce upadla količina treninga. So pa treningi časovno vsaj za odtenek krajši: včasih so bili dolgi tudi po dve uri in pol, zdaj pa so dve uri, občasno tudi le uro in 45 minut. Kljub temu in moji starosti se na treningih ne 'šparam'. No, včasih kakšno vajo prilagodim svoji starosti in sposobnosti, ker z leti pač upadata tako hitrost kot vzdržljivost,« opisuje Lasan.

Sam priznava, da sta daljša regeneracija in posledično daljši počitek med dejavniki, ki se najizraziteje kažejo pri starejših športnikih v primerjavi z mlajšimi. »Toda motivacijo za treninge, tekme in potovanja črpam iz tega, da mi je namizni tenis všeč, da mi je prirasel k srcu ter da treninge, tekmovanja in potovanja tudi po dolgih letih in desetletjih še vedno opravljam z veseljem. Upam, da bom kariero podaljšal vsaj še za kakšno leto,« napoveduje Lasan. Na splošen očitek, da v vseh športih veterani ovirajo (zavirajo) mlajše, ki zaradi njih ne dobijo priložnosti za igro in dokazovanje, se ne morejo ustrezno razvijati in si nabirati izkušnje, pa odločno odgovarja: »V športu ne bi smelo biti delitve na mlade in stare, ampak le na dobre in slabe. Mladi vsekakor morajo dobiti čim več priložnosti za razvoj, saj bodo lahko le na takšen način nekoč postali vrhunski in nadomestili veterane na njihovih položajih. A na največjih tekmah in tekmovanjih so potrebne tudi dragocene izkušnje starejših oziroma veteranov, ob katerih zorijo in se kalijo tudi njihovi nasledniki.«