Kdo ali kaj je Ontervjabbit? Ontervjabbit je skovanka, ki sama po sebi ne pomeni nič. »Bolj kot kaj drugega je za naju pomemben njen zven,« pravi Neven. Ime dua izvira iz izraza »muskonterja«, vendar v nekakšni sprevrnjeni obliki – ne Neven ne Domen se ne želita pretirano identificirati s seboj kot glasbenikoma. »Samovšečnost nama je tuja, zlasti kadar imamo v mislih smeri glasbenega udejstvovanja, ki prisegajo na eksperimente z zvokom,« pojasnjuje Neven. »Zvok, ki nima nujno zveze z glasbo, je prav tako produkt neke ideologije, teorije napotkov o tem, kaj glasba sploh je.« In Ontervjabbit nista obsedena s prodajanjem videza, temveč prisegata na vsebino, ki se skriva izza oblike. Besedi »muskONTER« sta tako dodala še »jabbit« (angleško: jab (b)it – pribiti), zaradi česar je skovanko mogoče tolmačiti tudi kot preplet dveh ekstremov, nebogljenosti in divjosti, s katerima gresta do skrajnega konca zvočne zasičenosti ter se pri tem ne obremenjujeta z lepotnimi operacijami. »V krogih, kjer se gibljeva, obstaja veliko svobode, zato nenavadna poimenovanja ne presenečajo, niso pa pravilo,« zaključuje Domen.
Arheologija projekta. V predinternetnem času sta si Domen in Neven na veliko izmenjavala kasete in zgoščenke. Predvsem Neven, ki se je šolal zunaj rodnega Hrastnika, je nazaj domov vlačil številne novosti in se nasploh izkazal kot odličen vir za spremljanje aktualnega dogajanja v polju metala. Sčasoma sta vsak na svojem koncu začela zvoke povezovati v celoto in čakala na primeren trenutek. »Sprva sva mislila, da se bova gibala v bolj ali manj konvencionalnih IDM-elektronskih vodah, a naju je problem poustvarjanja takšne glasbe v živo hitro pripeljal do tega, da sva se preusmerila – in našla sva se v improvizaciji na osnovi noisa,« se odločilnega preskoka spominja Domen. Pred tem je ogromno časa preživel v brezdelju; te trenutke je začel bogatiti z zvočnimi eksperimenti, igral se je z efekti in različne zvoke povezoval v hrup. Prelomni trenutek se je zgodil po izjemnem koncertu Russella Haswella v Kinu Šiški. »Pogojno, ampak res pogojno bi lahko rekel, da je najina trenutna pozicija evolucija vsega prejšnjega početja,« razmišlja Neven. Ne moreta namreč zanikati svoje preteklosti, ki pa ni tako odločilno vplivala na to, kar počneta danes. Projekt Ontervjabbit je namreč zahteval ponovno soočanje z nekim izhodiščem, ki pa se vrača v predrugačeni obliki. Njuna skupna zgodba tudi ni linearna, saj ne moreta govoriti o napredovanju v klasičnem smislu. »V sintezi gre za odpiranje možnih prostorov in svetov v nas samih prek zvoka in obenem razvijanje zvočnih vsebin, ki nas soočajo s kompleksnostjo sveta okoli nas,« pogled na prehojeno pot strne Neven.
Nekaj osnovnih dejstev. Noise kot zvrst uporablja različne hrupe, frekvence in oscilacije, torej (večinoma) vsebuje nekaj, kar ni opredeljeno kot ton. Drone je ambientalna glasba, v kateri se na dolga obdobja repetitivno pojavljajo določeni zvoki in akordi, ki se harmonično ne spreminjajo veliko. Tretji označevalec njune glasbe, synth, se je med predalčkanjem prikradel zato, ker za produciranje zvokov uporabljata sintetizatorje. »Takšen žanrski hibrid je za naju nujen, saj se v projektu nisva mislila omejevati,« razlaga Domen. Nekaj povedati ali naslikati s frekvenco ali šumom je namreč intenzivno dejanje, ki v človeku prebudi reakcijo ali spomin. »Ne smete pa enačiti agresije v zvoku z najino naravo,« še opozarja Domen, medtem ko Neven ponudi dodaten zorni kot: »Med izvajanjem sva tudi sama presenečena, od kod vse zvok prihaja in kaj vse se naplete mimo najine kontrole.« Prav v tem vidi njuno prednost, saj je nepredvidljivost zelo zaželena prvina njune umetniške identitete.
Raziskovanje, doživljanje in sproščanje skozi paleto hrupa. Nasičene oblike zvočnih poljan delujejo nasprotno od pričakovanega. V njiju (in poslušalcih) ne zbujajo nemira, temveč zablokirajo proces razmišljanja na način, ko ne sledimo več določenim intervalom in predihom, ki omogočajo, da sledimo toku ritma ali melodije. »Takšno doživljanje poteka do točke preloma, ko se zgodi zvočni udar. Od tu dalje diferencialnega spremljanja ni več, le še preplet različnih frekvenc na kupu, ki deluje osvobajajoče in kontemplativno ter te sooča z lastnimi občutji,« poživljajoče dimenzije izvajanega razlaga Neven. Njuno glasbo (in frekvence) se doživlja tudi telesno; govor je namreč o zvočnem razponu med skrajnim minimalizmom (prasketanje) in kanonadami najbolj brutalno nasičenega zvoka.
Odgovor na pomanjkanje tišine. »Tako tišina kot hrup sta sestavni del glasbe. Drug drugemu dajeta smisel obstoja in od trenutnega razpoloženja posameznika je odvisno, proti kateremu polu se bo nagnil,« pravi Domen, ki pa hrupa in tišine ne pojmuje kot absolutnih nasprotij. Da nekaj slišimo, namreč lahko pomeni tudi, da je v igri neka »paranoidna« zanka, ki ima shizofrene učinke. »Kateri koli zvok ali katera koli oblika hrupa predpostavljata tišino, ki jo želimo doseči,« se priključi Neven. »Zvok v tem primeru deluje kot razmejitvena točka, ki neki predmet postavlja v razmerje z drugim.« Kot čisto tišino razumeta edinole smrt, noise pa razumeta kot znak, da smo postavljeni v določeno relacijo in »slišani« od drugega zvoka, ki je okoli nas. Noise deluje kot estetika, ki koketira s tišino in preizkuša meje njene (ne)slišnosti.
Zvok in vizija. Odnos med videnim in slišanim je za Nevena in Domna zelo pomemben, naj gre za fizični aspekt nastopa, ko te glasba ponese in s tem upravlja s tvojim telesom, ali video, ki reagira na glasbo in zvočnemu pridoda še svetlobni dražljaj. V njunem primeru slišano sovpade z videnim, tudi v primerih, ko video ne sodeluje. Fanta se namreč podajata na pot, ki vodi in pripelje do odklopa, do izkušnje, ki vse prisotne vidno ponese v zvočni delirij. »Funkcija videa je vizualna podkrepitev slišanega in je v najinem primeru v službi zvoka; razumeva ga kot dodaten medij za sledenje zvočni ekskurziji, doživljanju zvočnega popotovanja,« zaključuje Neven.