Za otroke – prihodnost gre!

Da je beseda »od doma«, radi rečemo. In je. Od zibelke... do groba. Majhen otročič je spužva. Vpija in se uči. A z vse hitrejšim utripom življenja se doma močno tišči šola, ki nosi pomemben delež pri primarni socializaciji, ko so otroške spužve najbolj žejne informacij, ki so pomembne za nadaljnje življenje.

In kakšen je (ne)odnos do šolstva, (vsaj na simbolni ravni) ponazarja prazen stolček na šolskem ministrstvu. Kakšno je sporočilo praznega stolčka? Da je šolstvo – prazno. Izpraznjeno. Iztrošeno. Brez idej… Že (pre)dolgo. Učni načrt ni učni načrt, je učni zločin... če že ne kar – učni testament.

Ne zanima me matematika. Opažam, da »obstaja«, ker obkrožen z najrazličnejšimi bosopeti ugotavljam, da sem in tja nosijo ter nam (starejšim) pod nos molijo zgolj matematične vadnice. Berilo – malo kdaj. Materinščina hira, priklopljena na aparat za oživljanje. Lepopisje je zgodovinski pojem. Pouk književnosti brez repa in glave. Nepismenost postaja vrlina. Pisanje spisov je redkost... Ponekod se že pišejo direktno na računalnik in se v maniri sodobnosti pošljejo preko medmrežja do predmetnega učitelja materinščine.

Mukotrpno je te dni poslušati politike. Brezsmiselno mlatenje prazne slame. In na šolskem ministrstvu še vedno prazen stol... V deželi, kjer se zadnje čase rohni o otrocih, je več kakor očitno otrok »zadnja violina«. O otrocih se razpravlja kot o lastnini!? Ponavljam se – otrok ni pravica! In še manj lastnina! Je »spužvasta« dolžnost!

Beseda je od doma. Od zibelke. Že res, da ne nahrani in ne plača računov, a (o)plemeniti življenje. In jezik je edina prava identiteta... In če tega dejstva ne zmore uvideti politika, naj ga uvidijo ter začutijo vsaj starši – in šolniki. Za otroke – prihodnost gre!