Pravilna vgradnja ima pomemben dolgoročen vpliv, saj slaba vgradnja v trenutku izniči še tako dober izdelek. Zato tudi energetsko najvarčnejše in najkakovostnejše okno, če ni vgrajeno po pravilih stroke, ne zagotavlja funkcionalnosti in bivalnega ugodja. Vgraditi ga je treba tako, da poleg pravilne in predvsem zadostne mehanske pritrditve poskrbimo tudi za pravilno tesnjenje stika oziroma rege med konstrukcijo in okvirjem stavbnega elementa.

Celoten postopek vgradnje

Sodobna vgradnja ne pomeni le tesnjenja rege v treh ravneh, temveč opisuje celoten postopek vgradnje. Povsem zmotno je žal precej razširjeno prepričanje, da se smernica RAL ukvarja samo s tesnjenjem rege. Kar nekaj pogojev mora biti izpolnjenih za kakovostno vgradnjo, ki se dejansko začne že z načrtovanjem. Prvi pogoj je skrbna priprava odprtine in podlage. Odprtina mora biti pravokotna in primerne velikosti glede na dimenzije okna, podlaga pa čvrsta in trdna, da zagotovimo zadostno mehansko pritrditev oken ter pravšnjo širino rege (od 1 do 3 cm) med okvirjem in konstrukcijo. Nikjer sicer ni opredeljeno, kakšna mora biti podlaga, saj standardi predpisujejo le zahtevane fizikalne lastnosti, ki jih je mogoče doseči ob ustrezni pripravi odprtine.

Drugi zelo pomemben pogoj je, da je zunanje stavbno pohištvo v konstrukcijo dobro mehansko pritrjeno s sidri ali vijaki ter hkrati podprto s trajnimi podložkami in distančniki. Nedopustno je pritrjevati okna zgolj z vijaki ali celo s poliuretansko peno, kot se včasih dogaja. Od velikosti in vrste okna ter smeri in načina odpiranja okenskega krila je odvisno, kje naj bodo vijaki ali sidra, koliko naj jih bo in kje naj bo okno trajno podprto s podložkami in distančniki. Vrsta vijakov je seveda odvisna tudi od konstrukcije. V opečnem zidu je treba uporabiti drugačne vijake kot v betonskem stebru ali lesenem nosilcu.

Tesnjenje v treh ravneh

Kot je bilo že omenjeno, so osnovni dejavniki, ki pogojujejo tesnjenje rege, toplota, vlaga in hrup. Nanje vplivamo na tistih mestih ali ravneh, kjer dosežemo največji učinek oziroma kjer negativne vplive preprečimo ali vsaj omilimo tako, da ne povzročajo trajne, čezmerne ali nepopravljive škode. Tak način tesnjenja strokovno imenujemo tesnjenje v treh ravneh. Na notranji strani kondicioniranih prostorov moramo rego zatesniti tako, da je preprečen prehod vodne pare in zraka navzven – material mora biti paroneprepusten in zrakotesen. V sredini je toplotno- in zvočnoizolacijski sloj, največkrat poliuretanska pena ali kamena volna. Na zunanji strani pa je treba uporabiti tak material, ki hkrati zagotavlja vodotesnost, vetrno zaporo in paroprepustnost. Ta mora preprečiti vdor vode in vetra ter prepuščati vodno paro.

Neva Jejčič, arhitektka

Gradbeni inštitut ZRMK (povzeto po katalogu sejma DOM)