Preden je Dejan Zavec postal svetovni prvak v supervelterski kategoriji po verziji WBF in še preden je začel boksati Saša Jengojana, je bilo pred dvorano Tabor v Mariboru videti dve plati iste kolajne.
V bližnjem gostišču je moški igral na sintesajzer. Plesišče je bilo polno, podobno kot poleti na kakšni terasi. Telesa so se pozibavala ob zvokih zimzelenih uspešnic, pretežno hrvaških in slovenskih. Razposajene priletne gospe so se razvnemale v ta gmašnih gvantih in se vrtele z moškimi, željnimi živahnosti. Mize so bile prepolne laškega, špricarja in drugih dobrot. Vse to je bilo zavito v postani zrak, ki je spominjal na kakšno anahronistično menzo. Vsi so bili židane volje. Kot bi bili na zabavi v Zambratiji leta 1985.
Medtem se je na drugi strani dvorane šopirila rdeča preproga. Dolge pete in lakirani čevlji so hodili po njej, preden so zasedli svoja mesta pod mizami, prekritimi z belimi prti, namenjenimi zelo pomembnim osebam. Kot bi bili na hollywoodski zabavi katerega koli leta.
Na športnih prireditvah se svetovi združujejo. Tudi v soboto zvečer so se. No, ne povsem. Tisti s težnjami po hollywoodskem blišču so kot patriciji dvoboj spremljali tik pod ringom, da so od blizu videli, kako je Zavcu škropila kri. Največji srečneži so jo morda ugledali na svoji obleki, kar je unikaten spomin. Plebejci, ki so za najcenejšo vstopnico odšteli dvajset evrov, so bili daleč od krvi, sedeli so nekje blizu stropa dvorane. A niso bili nič manj razgreti. Vsi skupaj so se drli na ves glas. Spodbujali so gladiatorja, da je premagal zver, zver z vzhoda, kot pravijo Jengojanu.
Toda ni šlo tako gladko, kot so glede na vzdušje pred dvobojem navijači očitno pričakovali. Razbita arkada že v prvi rundi, ko je Zavec trčil z Jengojanovim čelom, je spremenila strategijo. Haloški junak je moral spremeniti taktiko, manj je tvegal, kot je načrtoval, a vseeno precej zanesljivo zmagal. V peti rundi so bile njegove pesti najbolj silovite, tekmec je bil tik pred tem, da omahne, a se je obdržal na nogah. Zavec se je kot režiser odločal, kako bodo potekale runde in jih na koncu zlepil v zmagovito celoto. Le v zadnjih dveh je bil v škripcih, a je izkušeno odbil močne udarce, močnejše, kot jih je tekmecu zadajal sam. Vsi trije sodniki, Brahim Ait Aadi (115:114), Jean-Marcel Narts (117:112) in Zvonko Rukavina (118:112), so se strinjali, da je bil boljši Zavec.
Ko je izvedel, da je zmagal, je padel na kolena. Lovorjev venec je vrgel med gledalce, preden se je zahvalil vsem, ki so mu pomagali do uspeha. Nekoliko kasneje, ko je prišel na tiskovno konferenco, se je kri že posušila. Podplutbe so ostale, čakalo ga je šivanje, šest ali sedem šivov. A kaj je to za železnega Štajerca. Saj je vendar boksal na eno oko, kot kiklop je mikastil tekmeca. Toda tega ne počnite doma, bi vam lahko svetoval. Kajti... »Hodil sem po tankem ledu. Lahko bi šlo v oko.« Zato je skoraj vso noč prebedel. Najprej ga je v dvorani Tabor zadržala dopinška kontrola, nato je moral v klinični center. Oskrbeli so mu tudi poškodovano roko. Toda rane se bodo zacelile, okus po zmagoslavju bo ostal. In spomin na način, na katerega je prišel do pasu, manj prestižnega, kot ga je leta 2009 osvojil v Johannesburgu, a vseeno. »Najprej sem ga premagal psihično, nato še fizično. Vse udarce je izvedel na moč, a velikokrat zgrešil cilj. Ko je šla moč v prazno, je to vplivalo na njegovo psiho. Potem me je poskušal napasti s posameznimi udarci, kar tudi ni šlo. Izgubil je, ker je hotel skozi mene narediti luknje,« je dejal Dejan Zavec.
Saša Jengojan se je pritoževal nad sodniki. Meni, da se mu je godila krivica, ker so mu sodniki zaradi nedovoljenega načina borbe vzeli točko. Končni rezultat kaže na to, da tista točka ni bila odločilna. Takšnega mnenja je tudi boksarski strokovnjak Sašo Taraniš. »Ta točka ni bila odločilna. Da bo Dejan zmagal, sem vedel že pred razglasitvijo, ker sem sam točkoval dvoboj. Jasno je bilo, da je bil Zavec boljši. Le v zadnjih dveh rundah je boksal bolj zadržano, sekal je borbo, kar je povsem razumljivo. To je podobno, kot bi v nogometu ekipa igrala obrambno, ko brani prednost,« je dejal.
Ko je Zavčev obraz v prvi rundi oblila kri, se je marsikdo zbal, da se bo ponovil Biloxi. Takrat je zaradi poškodbe moral končati dvoboj in prepustiti zmago Andreju Bertu. Na koncu se je izkazalo, da je bila ta nesreča največja nevarnost, ki mu je pretila. Enajst rund boksati s tako očitno poškodbo, ni nekaj običajnega. »Saj to je nenormalno. Bil je na veliki preizkušnji, a je boksal taktično pravilno.«
Zavec je dosegel nov vrh, ki pa ni tako visok, kot tisti, na katerega se je povzpel pred več kot petimi leti. Verzija WBF, po kateri je postal svetovni prvak, ne spada med najbolj cenjene. Potem ko je imela večjo veljavo ob koncu minulega stoletja, je poniknila in spet vzniknila pred nekaj leti.
Sobotni dvoboj je bil glede na rang boksarjev pred borbo na spletni strani Boxrec napovedan s tremi zvezdicami od petih, kar je eno manj od Zavčevih najodmevnejših borb. »Minuli konec tedna so bili le trije dvoboji ocenjeni s štirimi ali petimi zvezdicami, ostali s tremi ali manj, pa je bilo po vsem svetu na sporedu vsaj 69 prireditev, na katerih je bilo čez tristo dvobojev. Ko je Zavec boksal proti Bertu in Keithu Thurmanu, sta bila dvoboja ocenjena s štirimi zvezdicami.«
Takrat je bil Zavec najbližje svetovnemu vrhu. Zdaj se bori za to, da bi bil labodji spev blagozvočen, kar se da. »Verzija WBF nima zelo poznanih boksarjev, vendar ima Zavec vseeno naslov, ki v svetu boksarskega šova in posla nekaj pomeni.« Oziroma je to lahko dobra odskočna deska za še en ali dva odmevna dvoboja, česar si Zavec želi. Možno je, da bo spet boksal v Sloveniji, kjer še ni izgubil. Še bolj bi bil vesel, če bi dobil novo priložnost v ZDA, kjer je profesionalni boks doma. Zavec je našel še eno možnost: »Morda bo pa gora prišla k Mohamedu, ne Mohamed h gori. Morda bo Amerika prišla k nam.«
Dvoboj z znanim ameriškim boksarjem v polni dvorani v Ljubljani ali Mariboru, to bi bil bržčas idealen konec imenitne karier. Za razmere, v kakršnih je Dejan Zavec začel svoj vzpon, seveda.
