»Ponosen sem, da sem bil eden glavnih protagonistov dirke. Še posebej, ker je to Roubaix. Zaradi mojega napada dvajset kilometrov pred ciljem se je razpletalo drugače. Moja uvrstitev ni bistvo dneva. Glede na to, kako močan sem bil, bi lahko iztržil več. A to je čar teh dirk. Vseh dvajset, ki smo v zaključku ostali spredaj, bi lahko ob malo drugačnem poteku zamenjali tiste, ki so se najbolj veselili. Vesel sem, da mi je končno uspel tak Roubaix,« slovenski kolesar Borut Božič v cilju 113. izvedbe severnega pekla ni skrival navdušenja. Z življenjsko predstavo na najbolj legendarni svetovni klasiki je na velodrom v Roubaixu pripeljal na 14. mestu v skupini z deseto uvrščenim Alexandrom Kristoffom. Sanje so se uresničile Nemcu Johnu Degenkolbu (Giant-Alpecin), ki je ponosno dvignil osemkilogramsko lovoriko granitne kocke, potem ko je le 31 sekund pred Božičevo skupino v sprinterskem zaključku premagal Čeha Zdeneka Štibarja (Etixx) in Belgijca Grega Van Avermaeta (BMC).

To je bil Pariz–Roubaix, dirka dirk, kakršne za slovenske kolesarje še ni bilo. Če so bili z novincem Luko Pibernikom, ki je bil šele štirinajsti Slovenec na startu, Kristjanom Korenom (72. mesto, sedem minut in 50 sekund zaostanka), ki je že šestič prevozil najznamenitejši kolovoz na svetu (53 kilometrov, 27 odsekov), in Božičem nadpovprečno zastopani, bo šla predstava 34-letnega Idrijca v anale. Vso dirko je izkušeno vozil v ospredju, pred zadnjim najtežjim odsekom pri Carrefouru de l'Arbresu pa se je pognal v beg in poskrbel za enega ključnih dejanj. Akcijo so sicer izničili, a tik po tem je prišlo do odločilnih potez za končno zmago.

»Še enkrat bi napadel prav v tistem trenutku. Po eni plati sem kril hrbet kolegu Larsu Boomu. Ekipa Astana je tokrat končno kot ekipa dokazala, da sodimo v krog najboljših tudi na klasikah. To je poseben del, ki je v kolesarstvu še kako pomemben,« je Božič najprej poudaril klubsko pripadnost, ki je sicer prinesla četrto mesto Nizozemcu.

»Trenutek za napad je bil kot nalašč. Vedel sem, da je odsek Arbres eden najbrutalnejših in na teh je še posebej pomembno, da se voziš spredaj, da se izogneš vsem nezgodam in zapletom, ki se lahko zgodijo. Zraven je bil tudi Jurgen Roelandts (Belgijec iz ekipe Lotto Soudal, op. a.). Če bi bil zraven le še eden od kolesarjev Etixx Quick.step, bi bila to zmagovita kombinacija. No, če sem general po bitki, bi moral počakati napad enega od njih in potem iti zraven, kar se je videlo potem s Štibarjem in Lampaertom. Bil sem dovolj močan. Na splošno je bil to Roubaix, ki sem si ga vedno želel. Vedel sem, da sem sposoben voziti spredaj in sem se tepel z najboljšimi do konca,« je bil navdušen Božič.

Po Božičevi akciji dneva je v ospredju ostalo le 23 kolesarjev. Boom je malce bolj spočit iz zavetrja lahko sledil vodilnim. Božič je ostal v drugi zasledovalni skupini, kjer so bili tudi junak Flandrije, Norvežan Alexander Kristoff, lanski zmagovalec Niki Terpstra, Peter Sagan, legenda Brad Wiggins (Sky), za katerega je bila to zadnja velika cestna dirka v karieri. »Napad je bil glede na nadaljnji potek z osebnega vidika seveda napaka. Nisem imel dovolj moči za še kakšno akcijo. Morda bi tudi v sprintu na velodromu lahko naredil več, čeprav je sprint za deseto mesto povsem nekaj drugega kot za prvo. No, ne smem preveč obžalovati. To je dirka, kjer se stokrat vse obrne in spremni že od 120. kilometra naprej. Vse se obrača kot rokenrol in v takem pestrem načinu kolesarstva izredno uživam. In tudi navijači. Vzdušje je neverjetno. Roubaix je dirka, kjer se dogaja vse in še več, a je treba zraven ves čas še veliko razmišljati. Tudi zaradi tega je Roubaix tako cenjen, ne zgolj zaradi pekla,« je bil Idrijec še posebej zgovoren.

Poleg prahu, ki je bil glavni spremljevalec 113. izvedbe, vetra, padcev in okvar, je bila posebna zanimivost spuščanje železniških zapornic sredi kolesarske skupine. »Ja, to pa je bila fora. Mi spredaj smo prečkali nevede, tisti zadaj so morali počakati vlak. Sodniki so nas spredaj zaradi tega ustavili. Meni se to zdi sporno. Tudi zapornica bi morala biti del dirke. Nekateri so tako prihranili kar nekaj energije,« je Božič, umazan kot rudar, opisal delček agonije severa.

Luka Pibernik niti ni dobro izkusil brutalnih kock. Že po polovici na 130. kilometru, ko so se znameniti tlakovani odseki šele dobro začeli, je moral kolo posoditi Portugalcu Oliveiri. »Posodil sem obročnik, sam pa sem potem več kot pet minut čakal spremljevalni avto. Ni bilo rešitve. Vsa ekipa je imela obilo smole. Pozzato je kar trikrat menjal počeno gumo. Roubaix? Prvovrstna atrakcija. Pred tlakovanimi odseki je neizprosen boj za ospredje. Če si zadaj, loviš na polno, potem pride že nov odsek. Upam, da bom v naslednjih letih dobil novo priložnost,« je pojasnil Luka Pibernik.