Na Romandiji 2010 je slavil z zamikom. Izgubil je tudi mesta med vodilno deseterico World Toura, ki bi mu z bero točk pripadla. In morda je v zrak izpuhtel še kakšen bonus. Špilak ob nesrečnem pripetljaju, na katerega spremljevalna ekipa ni bila pripravljena, ni kazal jeze in razočaranja. Ni odvrgel kolesa iz obupa. Kljub ogromni izgubi časa se je razdajal do zadnjega metra. Prav v takih okoliščinah se vidi veličina športnika. Lastnosti, ki pri Prekmurcu zaradi tihe in skromne človeške narave ne pridejo v ospredje. Špilak nima mentalitete zvezdnika. Sodelovanje z mediji mu predstavlja hudo breme. Zanj je kolo vse, vsemu drugemu se najraje izogne. In tudi zaradi teh osebnostnih lastnosti je nemara zanj primerna le ena ekipa na svetu – ruska Katjuša. Obveznosti, ki so v vrhunskem športu nujne in obvezne, so v ruski ekipi bolj ohlapne. Ker v ekipi veljajo malce drugačne zakonitosti do sponzorjev, tudi na klubski spletni strani ni niti besedice o Špilakovih težavah. To se v drugih ekipah za kolesarja njegovega kova, ki sodi med deset na svetu, niti približno ne bi zgodilo. Za Katjušo je pomembna zmaga, in to so dosegli – s Puritom Rodriguezom. Tudi z veliko pomočjo Slovenca, ki je cel teden pomagal kot pomočnik.

In še ena razsežnost se je zaradi smole v soboto zamaknila. Če bi Špilak končal na zmagovalnem odru, bi na večni lestvici najboljših slovenskih kolesarjev vseh časov prehitel Janija Brajkoviča. Vse zgolj zaradi ene gonilke.