Mimo živega prikaza romana se ni mogoče znebiti občutka, da je vse skupaj nekakšna površna bližnjica do komercialnega uspeha, poleg katerega predstava ni našla nobenega posebnega razloga, zakaj uprizoriti to predlogo. Gre za nekakšen postjugoslovanski portret v vsej njegovi kompleksni narodni in politični heterogenosti ter zgodovinski prepletenosti in boleči ideološki razdeljenosti usod. Vladan izve, da njegov oče ni mrtev (kar je povsem medlo plasirano), ampak je za nameček še vojni zločinec – tako vsaj pravijo mediji, ne pa sorodniki. Kdo ima prav? Ima sploh kdo lahko prav? Vladan se odpravi na odisejado, ki nekdanjo Jugoslavijo kot podobo eksotične turistične destinacije z razglednice sesuje kot hišico iz kart.
Tudi v »gledališkem scenariju« na podlagi romana lahko pri Goranu Vojnoviću zavohate njegovo filmsko in pisateljsko provenienco: nehvaležni primerjavi, kako bi bil videti film, se ne da uiti, še manj ugotovitvi, da bi mu dotični scenarij najverjetneje bolje pristajal – s hitrimi montažnimi rezi med prizori šviga od enega konca Jugoslavije na drugega ter prehaja med preteklostjo in sedanjostjo. Dialogi se mnogokje prevesijo v obsežne monološke »pripovedi«, celo izpovedi in pričevanja; v zadnjem delu se vrti analitična konverzacijska drama, ki realnost zoži na serijo zasedanj za mizo na štiri oči. A prizori se vrstijo rutinsko, neinventivno, brez posebnega dramaturškega loka, gledališko ohlapno. Kljub prizadevni, razgibani, večplastni in doživeti igri zasedbe (Nataša Barbara Gračner tako izdela senzibilno podobo na več strani razpete matere, žene in hčere v multinacionalni družini, Matjaž Tribušon tistega zagonetnega očeta vojaka, Uroš Fürst pa lik prosrbskega strica) jim uprizoritev pri tem ne zna najbolj pomagati.
Glavni problem predstave s perečo vojno problematiko je pač ta, da nima nobenega problema. Gledalca postavlja v ideološko povsem zaslepljeno pozicijo zunanjega nedolžnega opazovalca, ki udobno jaha na fikciji meščanskega teatra sredi divjanja vojne, ki prizadene usode vseh na odru, medtem ko zanj ostaja rezervirana privilegirana pozicija nevtralnega pogleda, ki je izvzet iz konkretne zgodovinske eksistence. Prikazuje mu različne enakovredne podobe multinacionalnih zgodb ali nacionalističnih resnic, mu celo podcenjujoče podstavlja vnaprej lepo zapakirane odgovore, a ne zastavlja nobenega vprašanja. Kar je uprizoritveno in ne nazadnje etično povsem neodpustljiv problem za predstavo s temo, ki je bila v gledališču obdelana že na številne boleče učinkovite načine: od dokumentarnega gledališča do radikalnega političnega teatra in še česa.
In medtem ko personalni pripovedovalec v romanu razpira in problematizira marsikaj, je Marko Mandić kot Vladan na odru povsem rezerviran, zadržan, navzven predvsem otopel in nedefiniran – bolj na begu pred sabo kot v iskanju sebe; pa vendar si skozi svojo odisejado po Jugoslaviji igralsko premišljeno izdelano gradi identiteto lika in njegovo stališče (do očeta in za odločitev, za prekinitev s preteklostjo, »prekletstvom rodu in verigo zločinov«). Nasprotno pa uprizoritev do romana ni zavzela nikakršne pozicije; Vladanov problem ni njen problem – in tako tega tudi ne pričakuje od gledalcev.
