Na videz nič posebnega, a v glavi mi zacinglja, da sem to nekje že slišal. In glej, brez uporabe prikritih metod se dokopljem do javno dostopnega posnetka Tarče, predvajane teden pred izredno sejo, v kateri je gostoval tudi Žiga Turk, sicer znan kot resnični izumitelj sintagme »stranka modernega centra«. Ta je med drugim dejal tudi tole: »Številka 112 in njeno delovanje je opredeljeno v zakonu o elektronskih komunikacijah. Zagotavljati jo morajo vsi operaterji, ne glede na lastništvo. Prisluhi Sove so zapisani v zakonu o Sovi, prav tako morajo to zagotavljati vsi operaterji. Varnost komuniciranja med različnimi vojaškimi objekti, ki tečejo po različnih linijah, se pa seveda ne zagotavlja z lastništvom, temveč s kriptografijo.«

Žiga Turk 2. aprila, Miro Cerar 9. aprila, dve osebi in dva datuma, a praktično ista dikcija, ki, naj bo jasno, ni dikcija zakona. Kaj torej je to? Je to plagiat, zametek novega programskega sodelovanja – ali kaj tretjega?

Da bi se računalniški program ogrel za prvo možnost, je jasno; in prav tako je jasno, da bi običajni vohljači pomislili na možnost, da se je Turk vendarle oglasil na kavici na Beethovnovi, kamor ga je po razkritju kopiranja imena »stranke modernega centra« povabil štab SMC. A kaj lahko ugotovimo tisti, ki smo omejeni na javno dostopne podatke in se moramo zanašati na motrenje tistega, kar je že vidno?

Če si še enkrat preberemo Turkov original, lahko opazimo, da je načeloma smiseln, pa četudi celoten argument morda ni zadosten, da bi mirno spali (da so problemi komuniciranja in prisluškovanja malo bolj moderni kot v časih NDR, ve vsak, ki je kdaj slišal za Edwarda Snowdna). A kakor koli. Eno je zagotovilo, da lastništvo operaterja ne vpliva na delovanje številke 112. Drugo je povzetek 24. b-člena zakona o Sovi, po katerem morajo operaterji tehnično omogočiti prisluhe. Tretje je strokovna ugotovitev, da se vojaška komunikacija varuje s kriptiranjem.

A kako je pri Cerarju? Glede številke 112 ni problemov, tu je plagiat popolnoma čist; težave nastopijo kasneje, ko se Turkov stavek o prisluhih v minimalni obliki vrine v neki drug problem, problem varnosti vojaške komunikacije: »Prav tako se varnost komuniciranja med različnimi vojaškimi objekti, ki tečejo po različnih linijah (prisluhi), ne zagotavlja z lastništvom, ampak s kriptografijo.« Vojaki – pravi Cerar, če poskusimo raztolmačiti njegov absurd –, vi kar mirno komunicirajte po različnih linijah in kriptirajte, lahko ste brez skrbi: tudi prisluškovali vam bodo.

Stvari bi bile komične, če ne bi bile žalostne. Cerar s temi besedami seveda ni želel potrditi tiste mračne prihodnosti, pred katero je svaril Veber – a prav zato je vse samo še huje. Imamo premierja, (samo)deklariranega vrhunskega pravnega strokovnjaka, ki si je vzel čas za razmislek, tuhtal, naročal mnenja, se posvetoval s tem in onim, pa spet malo tuhtal – vse le za to, da je na koncu nastopil kot premeteni študent, ki si kupi diplomo, pa jo potem malo po svoje okrajša in priredi, da bi svoji lastni vesti dokazal, kako vendarle ni čisti plagiator, temveč vrhunski mislec, ki je diplomo kupil le zato, ker ima preveč dela v svoji firmi.

So potem sploh še presenetljive njegove druge poteze? Je še presenetljivo, da se mu zdi popolnoma normalno, da si izbira ministre, ki jih pred nastopom funkcije vpraša, ali so ponaredili svoje psevdomagisterije? Je še presenetljivo, da je zanj edini problem, da mu niso povedali po pravici? Je še presenetljivo, da človek tovrstne intelektualne kapacitete svoj kadrovski bazen vidi v ljudeh, ki znanstvene nazive pridobivajo le zato, ker so po klavrni osnovnošolski in srednješolski karieri, ki ji je nenadoma sledilo uspešno poslovno življenje, odkrili ambicijo, da bi svojim sposobnejšim vrstnikom dokazali, da je bila šola en sam blef in da je bil njihov neuspeh posledica tega, da so jih imeli učitelji na piki? Je še presenetljivo, da, kratko rečeno, vrhunske kadre išče v bazenu, kjer plavajo ljudje, ki so spoznali, da zakon trga velja tudi za pamet in da je posledično edino logično, da jo kupimo na Bolhi?

To je jedro moralnega standarda naše oblasti, jedro, ki ga je najbolje povzel Cerarjev kolega Brglez, po katerem v SMC niso »imeli želje, da bi si postavili te drugačne, strašne, ogromne standarde«, »je bilo pa dejstvo, da se je skušalo to stranko nekako povezovati s temi novimi, zelo visokimi standardi, ki jih v slovenski družbi skorajda noben drugače ne dosega«.

Prav tej finti, s katero problem svoje uborne baze, za katero je samostojno avtorstvo intelektualnega dela nadstandard, ne pa samoumevnost, preobrazijo v obči problem vseh, je treba reči ne. Ne boste nas prepričali, da nas je skoraj zmanjkalo – samo ni nas tam, kjer iščete.