Če dobro pomislim, je šlo za čisto strelo z jasnega. Spominjam se trenutka v kombiju, ko sem bil z Elvis Jacksoni na turneji po Angliji. Pisal se je februar 2011, kar je sovpadlo z mojim jubilejem, ko sem točno pred dvajsetimi leti prvič sedel za bobne. Odločil sem se, da bom praznoval, a v isti sapi dodal, da ne na klasičen način, temveč bom poskušal izpeljati sklop med seboj povezanih glasbenih projektov. Takrat sicer niti še sanjal nisem, do česa vse bo zgodba pripeljala. Osnovna ideja je bila, da bi različni bobnarji posneli bobnarski video. Izmed prispelih videov bi izbral deset najboljših in med njimi bi tričlanska komisija izbrala zmagovalca, ki bi ga nagradil s praktično nagrado. V drugem delu se je ideja nadgradila. Skupaj sem zbobnal dvajset bobnarjev, s katerimi sem se srečeval na poti, in ker sem imel možnost izbire, sem izbral tiste, ki v Sloveniji puščajo neke sledi. Rezultat tega je dokumentarni DVD: 20 za 20. Sprva sem imel namen DVD prodajati, a sem se hitro ustavil in se zamislil, kakšen smisel ima to. Bolje je, da s prihodki nekaj nekomu prispevam. Ker veliko delam z mladimi, vem, česa in kje jim najbolj primanjkuje. Zato sem se odločil, da projekt usmerim v osnovne šole, da otroci dobijo čim prej v roke glasbila. S tem se je ideja preusmerila v dobrodelni projekt.
Ideja sama po sebi še ni dovolj. Večji problem je izpeljava, pri kateri se že pojavijo prve ovire.Ko sem po prvotnem navdušenju umirjeno razmislil, kaj sem si zadal, sem se malenkost ustrašil. Projekt namreč ni bil odvisen samo od mene, temveč od sodelovanja z drugimi glasbeniki. Rekel sem si, da ni nujno, da dobim dvajset izvajalcev, dovolj jih je samo pet, da projekt izpeljem, sicer se ne grem. Dobil sem dvajset privolitev zapored. To me je seveda postavilo v povsem drug položaj. Vsakega posebej sem poklical in povabil na srečanje, saj sem jim želel podrobnosti predstaviti na štiri oči. Tako sem prevozil vso Slovenijo prvič in drugič, ko je šlo za snemanje. Vsi stroški so šli iz mojega žepa. Vse financiram sam, kajti nočem biti odvisen od nikogar. Že v startu sem namreč ugotovil, da zadeva lahko uspe samo tako, da jemlješ sebi, ne drugim.
Kakšen je v osnovi namen projekta, saj ni verjeti, da gre za linearno, temveč večplastno zgodbo?Namen kot tak je zelo drzen, prve vidne rezultate pa pričakujem čez dobrih pet ali šest let. To, da otroci dobijo glasbila, je le delček sicer kompleksne ideje. Moja zamisel je, da projekt sproži neki glasbeni krogotok. Gre za nakup povsem novih glasbil, ki jih kupujem v slovenskih trgovinah, kjer dobim zanje konkreten popust. Kupljena glasbila razpršimo po osnovnih šolah, izbranih po vsej Sloveniji v upanju, da bodo novi glasbeniki z njimi razvijali svoj talent. Sčasoma bodo nekateri izmed njih začeli razmišljati, da bi sestavili bend. Potrebovali bodo glasbila. Vsi ti novi bendi imajo svoje vzornike, med katere sodijo tudi bendi, ki s(m)o zbrani na DVD, začeli bodo hoditi na naše koncerte … Tako nastane krog, znotraj katerega se – če bo projekt uslišan – bogati in osvežuje naša glasbena scena. Govora je o izobraževanju mladine in vzgajanju kadrov za prihodnost. Moram poudariti, da s projektom ne rešujem nikogar v socialni stiski. Predvsem poskušam pomagati tistim, ki so voljni svoj čas in znanje vložiti v mlade. Govora je o šolah in učiteljih, ki nimajo razpoložljivih sredstev za nakup glasbil ali jim jih ne dajo, imajo pa entuziaste. S tem projektom jim skušam to omogočiti.
Kaj ni to naloga nekaterih ustanov na ravni države, ki so temu namenjene?Dokler mi niste postavili tega vprašanja, na to sploh nisem pomislil. Vem le eno stvar: zagnati nekaj takšnega zahteva več kot celega človeka. Verjeti moraš vase in v idejo, in če je dobra, se bo tudi prijela. Edino, kar želim, je, da imam podporo z vseh strani, da se stvar ne zaustavi. Vse ostalo – gledanje pod prste ali obtoževanja – je čista izguba časa.
Na kakšen način je projekt mogoče izpeljati, kajti pri nas je z razlogom vedno manj zaupanja v dobrodelnost. Večina ljudi misli, da je izkoriščena, da se zadaj pelje neka vzporedna zgodba, s pomočjo katere se tretja oseba okorišča na plečih stiske ljudi.Tudi sam verjamem v te zgodbe zadaj, zato mi je vedno zoprno, kadar rečem dobrodelni projekt. Veliko njih je zlaganih in dobičkonosnih na drug način. Sam sem v neki meri – ne da bi koga opravičeval ali obtoževal – projekt že izpeljal, saj sem zbral 10.000 evrov in za deset osnovnih šol kupil glasbila. Vse te transakcije je v vsakem trenutku moč preveriti, vidni pa so tudi rezultati. Najpomembneje pri vsem je, da imam podporo, zato projekta še ne mislim ustaviti. V njem namreč nastopam kot medij, ki donatorje neposredno usmeri v nakup glasbil. Izjema je le prodaja DVD, kjer gre prav tako vsak cent na odprti račun projekta. Njegova trajnost je odvisna od podpore.
Po kakšnem ključu izbirate šole, ki so deležne vaše pomoči?Ko sem zagnal projekt 20 za 20, so vse osnovne šole, ki so prijavljene na ministrstvu za šolstvo, na svoj uradni elektronski naslov prejele povabilo. Od štiristo petdesetih na listi se jih je odzvalo manj kot deset. Malo, a vseeno dovolj, da projekt lahko izpeljemo. Z medijsko pomočjo je število prijav začelo rasti. Očitno so se ljudje morali najprej prepričati, da mislim zares, kajti nategov je danes vse preveč.
Ali je potem, ko so videli, da mislite resno, ko so rezultati postali vidni in vsem na očem, prišlo do nekakšnih trenj, češ, zakaj ste izbrali to šolo in ne naše?Ne, za zdaj ne, četudi se v tem skriva moj največji strah. Bojim se, da bo nekoč prišlo do nečesa takšnega. Temu se poskušam izogniti s tem, da vse šole najprej osebno kontaktiram, se zahvalim za prijavnico in jim povem, da se lahko zgodi, da mi ne bo uspelo. Vsem poskušam razložiti, da projekta ne peljem zgolj zaradi ene šole, temveč zaradi šolstva v celoti. Nekateri učitelji to podprejo tudi s tem, da takrat, ko jih obiščem, kupijo DVD, kar je v bistvu začetek nabirke za naslednjo šolo.
Kaj je tisto, kar vas pri vsej stvari najbolj prevzame, saj sem prepričan, da se zadaj skrivajo tudi čustva?Nasmeški otrok, ki jih vidite na fotografijah, ki pa ne morejo niti približno opisati vzdušja v živo. Predaja instrumentov poteka po nekem protokolu, po katerem se zberemo v telovadnici. Niti učitelji sami ne vedo, zakaj morajo pod pretvezo, da pride neki glasbeni gost, otroke odpeljati tja. Temu sledi govor ravnatelja, ki predstavi projekt, sam pa jim razkrijem, da imajo po novem na voljo glasbila, na katerih lahko ustvarjajo. V tem trenutku pride do neopisljivega navdušenja, izbruha iskrenega veselja. Najbolj me zadane, ko vidim, da otroci sprejmejo glasbila in začnejo nanje igrati. Celo bendi so se že oblikovali zaradi takšnega dogodka. Na neki šoli so vedeli, da imajo med učenci kitarista in pevski zbor, ne pa, da tudi bobnarko.
S projektom čez nekaj dni prihajate v predsedniško palačo. Ali se vam zdi, da je to potrebno, da se zdaj, ko je projekt uspešen in prepoznaven, začenjajo še drugi mediti poleg in prilagati svoj lonček k uspešni zgodbi?Nikogar nisem prosil. Pobuda je prišla z njihove strani, saj v projektu vidijo smisel in zadovoljen sem, da je tako. To je tudi dokaz, da se z dobrimi idejami daleč pride. Predsednik je dal pobudo, da bi tudi sam nekaj prispeval k zgodbi. Naj na tem mestu povem, da je bil prvi kontakt povsem spontan: na Ljubljanskem maratonu se je približal naši stojnici in vprašal, kaj počnemo, in ko smo mu razložili, je kupil DVD. Prav s prihajajočim dogodkom – na katerem bodo ob glasbenikih nastopile vse do zdaj obdarjene osnovne šole – bo opozoril, koliko je misija 20 za 20 pomembna in iskrena. Veliki povezovalni projekti namreč težko uspejo iz zgolj enega samega naslova.
Kakšna je prihodnost projekta? Ali imamo opraviti z nikoli končano zgodbo?Stvari so minljive in prav je tako. Neskončne zgodbe ne bo, a je do konca še zelo daleč. Vmes pa obljubim, da bom storil še kakšno neumnost.