Zdaj 45-letni Ljubljančan (na wikipedii še vedno niso popravili napačnega podatka, da je rojen v Baslu v Švici) se je v osnovnošolskih časih ukvarjal s številnimi športi, z rokometom pa je začel v Olimpiji. A ker je ta imela selekcije le do konca osnovne šole, je v prvem letniku srednje šole prestopil k Slovanu, kasneje pa je kariero nadaljeval v Krškem in Škofji Loki. »Bil sem prvi Ljubljančan, ki je po osamosvojitvi Slovenije oblekel dres Celja Pivovarne Laško,« o prestopu v celjski klub leta 1996 pripoveduje Gregor Cvijič, ki je s pivovarji dvakrat igral tudi v polfinalu evropske lige prvakov. Nato je leta 1999 sledil odhod v tujino: najprej je bil dve sezoni član španske Valencie, nato pa enako dolgo še Madeire na istoimenskem portugalskem otoku.
Na Portugalskem si je poškodoval desno koleno, zaradi česar je bila potrebna operacija. Sledila je vrnitev v Slovenijo, kjer je igral za Prule, Trimo in Slovana, kjer je leta 2007 končal igralsko kariero. »Zaradi poškodovanega meniskusa se mi je hrustanec tako obrabil, da sem imel hude bolečine. Pa tudi leta, takrat sem jih imel 35, so naredila svoje. Če ne moreš več igrati na vrhunski ravni, je nesmiselno vztrajati, izgubljati čas ter mučiti sebe in druge,« priznava Cvijič, čigar igralski vzornik je bil Veselin Vujović, nekoč eden najboljših rokometašev na svetu in zdajšnji trener Zagreba, medtem ko trenerskega vzornika nima.
V zadnji igralski sezoni je bil v Slovanu sočasno tudi trener kadetske ekipe, potem pa ga je Bojan Čotar povabil za pomočnika h Krimu. Sledil je nepričakovan poziv za prevzem vloge glavnega trenerja v sarajevski Bosni, velikemu izzivu pa se Cvijo (njegov brat Goran je nekdanji športni novinar in zdajšnji generalni sekretar RZS) seveda ni mogel in želel upreti. Z Bosno je igral tudi v Evropi (liga prvakov in pokal pokalnih zmagovalcev), kljub uspehom pa se je leta 2009 sodelovanje končalo. »Okolica ni sledila klubu, ki je bil na vrhunski ravni, prav tako ne viziji in strategiji vodilnih ljudi. Tudi zdaj ima klub velike težave in je na robu propada,« opozarja Cvijič, ki ga je nato trenerska pot znova pripeljala v domovino.
Škofja Loka (takratni Merkur) in Ljubljana (Slovan) sta bili njegovi naslednji destinaciji: na Gorenjskem je klub propadel, v prestolnici so ga po dveh letih in pol odstavili. Cvijič je kmalu zatem, ko je dobil nogo na Kodeljevem, spet odšel v tujino. Prevzel je vodenje avstrijskega kluba Ferlach (Borovlje), decembra lani pa je prekinil skoraj dveletno sodelovanje. »Igrali smo tako v prvi kot drugi ligi. Žal je bila tam zadeva bolj ali manj na rekreativni ravni, razšli pa smo se korektno,« se spominja Cvijič, ki se je petkrat na teden vozil na treninge iz Ljubljane v uro oddaljene Borovlje in nazaj. Od lanskega decembra je bil trenersko nedejaven, rokomet je spremljal kot gledalec in že od prej kot strokovni komentator na slovenski komercialni televiziji in nacionalnem radiu, pred slabima dvema tednoma pa je sprejel ponudbo Gorenja.
Nepričakovane zamenjave svojega predhodnika Ivana Vajdla ne ocenjuje kot »šok terapijo«, ki je v športu sicer pogosta. »Takšne zadeve so del športa in življenja. Ne zanima me, kaj je bilo pred mojim prihodom, prav tako nimam niti želje, potrebe in pravice, da kar koli komentiram in ocenjujem. Vsak trener ima svojo filozofijo, vizijo in strategijo, vsak vsako stvar vidi po svoje, jo drugače dojema in interpretira. Moja trenerska filozofija je povsem jasna: prisegam na trdo delo, red, disciplino in medsebojno zaupanje,« pojasnjuje nekdanji reprezentant Slovenije (75 nastopov; igral je tudi na EP 1996 v Španiji in 2000 na Hrvaškem, OI 2000 v Sydneyju in SP 2001 v Franciji), ki se kot rekreativec ukvarja predvsem z igranjem tenisa v dvojicah. Na vprašanje, ali kot trener spada med diktatorje ali demokrate, v smehu odgovarja: »To bi morali vprašati igralce, ki sem jih ali jih treniram. Prav tako tudi to, ali sem bolj trener trde ali mehke roke. No, sebe pa lahko ocenim tako, da demokrat zagotovo nisem, kajti v športu ni demokracije.«
Glede na to, da se vsak dan vozi na treninge iz Ljubljane v Velenje in nazaj, prostega časa skorajda nima. Redke proste trenutke posveča predvsem družini: ženi Dubravki, nekdanji odbojkarici in reprezentantki Hrvaške z dekliškim priimkom Smoljanić, ter hčerkama Pii in Gei. »Seveda je težko usklajevati rokometne, družinske in druge obveznosti. A če obstaja razumevanje in dogovarjanje, tako kot je v naši družini, potem ni večjih težav. Precej lažje je, če sta bila oba partnerja nekoč vrhunska športnika,« opisuje Cvijič. Zato ni čudno, da imata tako devetletna Pia kot tudi šestletna Gea športne gene, o čemer ponosni očka pravi: »Z ženo ju nikoli nisva silila v šport, a ga imata obe zelo radi. Pia je najprej trenirala gimnastiko, zdaj pa trenira judo, medtem ko je pri Gei prav nasprotno: najprej se je ukvarjala z judom, zdaj pa z gimnastiko.«