Nikoli ne mešam politike z atletiko. Obe vprašanji sta hipotetični. Trenutno sem osredotočen le na kandidaturo za predsednika IAAF.
Pa se bo kakšna od teh dveh hipotez uresničila?Šport se bo odločil, ali bom postal predsednik zveze. Vendar ne bi kandidiral, če ne bi resno meril na predsedniško mesto.
Kako pa je z drugim delom vprašanja?O tem nimam mnenja.
Raje govorite o športu ali politiki?Govorim o obeh temah. Toda ob takšnih priložnostih, kot je ta, nikoli ne govorim o politiki, pustim jo v Veliki Britaniji. Na mednarodni ravni ne govorim o politiki, sploh pa je ne mešam z atletiko.
V redu. Delite mnenje tistih, ki pravijo, da je v modernem svetu tudi v športu mogoče kupiti vse? Znano je, kakšne so bile olimpijske igre v Sočiju, koliko denarja je prisotnega v nogometu...Moramo zagotoviti, da ima vsak šport zagotovljeno primerno upravljanje. Vsa vodstva organizacij, etični komiteji in drugi instituti niso dovolj, če nimate prave kulture od vrha športa navzdol. Ne bi primerjal atletike z drugimi športi. S tem vprašanjem se morajo drugi športi ukvarjati sami. Je pa pomembno, da je upravljanje organizacij močno. In da vodstvo določenega športa določi pravi ton in stil.
Poudarjate pomen mladih v športu. Ravno s tega vidika je verjetno pomembno ohranjati staromodni športni duh.To je vitalnega pomena. Nobeno področje človeške aktivnosti ne preživi dolgo časa, če nima jedrnate ideologije. Šport ne bi preživel tako dolgo, če ne bi temeljil na čistem, poštenem in odprtem tekmovanju, v katerem so zmagovalci in poraženci definirani s trdim delom in dobrim treniranjem. Ne gre za staromodne vrednote, ampak za vrednote, ki omogočajo preživetje. To je zelo pomembno za mlade ljudi. Pošten boj ni le koncept, ki izhaja s tekmovališča, ampak je pomembno, da ga imamo tudi v izvršilnih odborih, v zborih vsake mednarodne organizacije. Gre za zaupanje do gledalcev, športnikov, medijev, sponzorjev, staršev.
Ima atletika, pa tudi drugi športi, trenutno dovolj tega duha?Ja. Večina ljudi, ki so aktivni v atletiki, so prostovoljci, ki delajo in ljubezni do športa. Skozi vso kariero sem imel pomoč ljudi, ki v športu niso zaslužili niti centa. Bili so prostovoljci – trenerji, družine, lokalni prebivalci. Moramo si zapomniti, da ko govorimo o športu, govorimo o milijonih ljudi, ki se udejstvujejo z najboljšimi nameni iz z visoko integriteto. Ne smemo bežati od ideala, da ima velika večina atletov, uradnih oseb in drugih rada šport in se v njem udejstvuje iz pravih razlogov.
So ti ideali v atletiki še tako močni? Poznamo nekaj slabih primerov.Slabi primeri obstajajo na vseh področjih življenja. Šport ni brez napak. V zadnjih devetih mesecih sem se pogovarjal z ljudmi različnih nacionalnih atletskih zvez. Poznam kakovost ljudi iz teh zvez. Imajo najvišje standarde. Poskrbeti moramo, da bo njihovo delo prepoznano. To je nekaj, česar se mora predsednik organizacije zelo dobro zavedati. IAAF je dobra toliko, kolikor so dobre njene članice, kolikor so dobri razvojni programi in kolikor so dobre trenerske strukture.
Toda pred kratkim ste v povezavi z dopinškim škandalom v Rusiji rekli, da vaš šport preživlja težke čase. Kaj boste naredili, da bodo časi postali boljši?Na popolno interpretacijo primera, ki ga omenjate, še vedno čakamo. Imamo etični komite, IAAF in svetovno protidopinško organizacijo WADA. Počakati moramo, dokler ne bomo imeli uradne razlage narave obtožb. Šele takrat bomo lahko sodili. Toda poznam analizo ruskega športnega ministra Vitalija Mutka. Naredil je spremembe v atletski organizaciji, da bi šla integriteta športa naprej po svoji poti. Precej bolje je narediti notranjo reformo kot reformo, ki bi bila nacionalnim organizacijam vsiljena.
In če boste predsednik, boste zahtevali neodvisno dopinško kontrolo?Ja. Ta lahko skoraj v celoti zmanjša potencialni konflikt interesov. Mislim, da bo to zmanjšalo čas med pozitivnim dopinškim testom in sankcijo. Neodvisna dopinška kontrola bo tudi zmanjšala obremenitve nacionalnih zvez. Te potrebujejo sredstva za boj proti dopinškim primerom. Bil sem arhitekt neodvisnega protidopinškega programa v Veliki Britaniji v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Ta je bil predhodnik britanske protidopinške agencije. Ko sem bil predsednik britanskega športnega sveta, sem dopinške teste uvedel tako, da so bili testi opravljeni zunaj tekmovanj, naključno in neodvisno. To je bila platforma tega, kar je danes sprejeto v svetu.
Kdaj ste nazadnje videli svojega velikega tekmeca Steva Ovetta?Pred nekaj meseci. Srečala sva se v Londonu. On zdaj živi v Avstraliji, zato ga ne vidim velikokrat. Včasih se srečava med poletno sezono, kajti on dela za avstralsko televizijo, jaz pa opravljam dolžnosti v okviru IAAF.
Menda nista bila prav dobra prijatelja, ko sta tekmovala. To drži?Nisva bila v slabih odnosih. Le nisva se zares poznala. Prihajala sva iz različnih delov države, iz različnih sistemov treninga. Jaz sem živel in treniral na severu Anglije, on na jugu. Nisva se zares poznala vse do jeseni najinih karier.
In zdaj ga poznate?Da, zelo dobro.
In?Zelo dobro se razumeva. Imam ga za prijatelja.
Imata res podoben smisel za humor?Ja. Zelo dober smisel za humor ima. Ko sva skupaj, se smejiva o veliko stvareh.
Na primer?O stvareh, ki sva jima bila oba priča, ko sva še tekmovala. Svet vidiva na isti način.
Na kakšen način?Imava nekoliko humoren pogled. Stvari ne vidiva preveč resno.
Nekoč ste rekli, da se je človek z imenom, kot je Sebastian, v času vašega odraščanja v Sheffieldu moral naučiti teči ali tepsti.Točno tako sem rekel. Moje ime ni bilo običajno. Odraščal sem v težkem severnem mestu, v katerem sem si okrepil značaj.
Torej niste bili ravno pretepač, ampak precej bolj tekač?Verjetno sem bil v obojem precej dober. Ukvarjal sem se namreč tudi z judom. Bil sem boljši v teku kot judu, vendar občasno še vedno opravim trening juda.
Veste, da imamo v Sloveniji nekaj zelo dobrih judoistov?Imate izjemne judoiste. V Londonu ste dobili zlato kolajno v judu. Bil sem na tekmovanju, ko jo je vaša športnica zmagala.