»Že težko čakam, da preizkusim tudi kocke Roubaixa. Da vidim, ali so res takšne, kot govorijo. Že kot mladinec sem imel željo voziti Flandrijo, Roubaix in druge velike klasike. Po moje je bila kar dobra odločitev, da sem tudi v Lampreju posebej izrazil željo, da bi jih želel voziti. Med mlajšimi člani sem ugotovil, da mi kar ustrezajo,« je kolesar Luka Pibernik razmišljal tik pred odhodom na najposebnejšo dirko leta Pariz–Roubaix. Nemara niti sam ni pričakoval, da bo najimenitnejše dirke vozil že v prvem letu med profesionalnimi kolesarji pri italijanskem Lampreju. Za tako mladega kolesarja je to posebno priznanje. Z 21 leti, kot jih ima kolesar iz Suhadol pri Komendi, jih le malo dobi tako podobno priložnost. Še posebej, če niso domačini.

Tudi za slovenske razmere je nastop nekdanjega kolesarja ljubljanskega Roga/Radenske nekaj posebnega. Je šele štirinajsti slovenski kolesar doslej, ki bo v vseh razsežnostih doživel »severni pekel« na 113. izvedbi. Ni se lahko preriniti med profesionalne kolesarje elitnih ekip, še težje na startni seznam, na katerem bosta znova tudi Borut Božič, in sicer petič, ter Kristijan Koren, šestič. Slednji s 23. mestom na svojem krstnem nastopu leta 2010 nosi tudi zastavo slovenskega kralja »granitnih kock«. Pibernik je pred tednom junaško prestal že Flandrijo, 265 kilometrov dolgo dirko, ki je bila zanj sploh najdaljša v karieri. »Veliko pohval sem slišal, ker sem jo že v prvem poskusu sploh končal. Sam pa vem, da mi še veliko manjka, da bom lahko dirkal za bolj odmeven rezultat. Mislim, da bo vredno vztrajati,« je bil navdušen. Še posebej zaradi veličastnega vzdušja, ki si ga niti približno ni predstavljal, kaj šele doživel. »Neverjetno, drug svet,« pripomni.

Mladenič, za katerega so se v italijanski ekipi začeli zanimati že po svetovnem prvenstvu 2012, ko je končal kot peti, je doma s kmetije, vajen trdega dela in potrpljenja. Naslednje leto se je častno vozil z majico absolutnega državnega prvaka, v lanski sezoni pa kljub številnim uvrstitvam med deseterico tako skokovitega napredka ni naredil. Zato je bilo pri njem kar nekaj bojazni, a po treh mesecih je že pridobil zaupanje vodstva ekipe. »Sicer mi nič ne rečejo, a kakor slišim od drugih, so z mano zadovoljni. To si razlagam tudi s tem, da teh dirk nisem imel v prvotnem tekmovalnem programu, a so me dodatno uvrstili v ekipo. Še kako sem vesel, da prav na dirke, ki sem jih že dolgo želel preizkusiti.«

V svet profesionalcev, mladostniške sanje, ni skočil nepripravljen. »Že letos mi pride prav, da sem lani selektorja mlajše članske vrste Martina Hvastijo posebej prosil za ogled najznamenitejših odsekov Flandrije. Kar sem videl po dirkah pokala narodov, vse pride prav.« Če glede priprav na sezono ni bilo velikih sprememb, saj je ohranil sodelovanje z dosedanjim trenerjem Markom Polancem, je odhod med tujce za enega najmlajših profesionalcev ogromen preskok. »Ko gre zares, nenormalno leti. Kljub napredku v pripravljenosti še nisem dorasel najboljšim. To sem pričakoval. Vem, da moram najprej opraviti naloge, ki mi jih naložijo. Doslej nisem slišal pripomb, le pohvale. Sicer pa na vsaki dirki poskušam slediti, dokler me ne 'raznese', ker pač prehitro leti.« Je pa zelo pozitivno opisal sprejem v italijanski ekipi in odnos izkušenih kolesarjev. »V ekipi je veliko bolj sproščeno vzdušje, kot sem pričakoval. Ni vse strogo resno, vse se dela z veliko smeha. Tudi z mojo italijanščino je veliko bolje, tako da se že lahko vklopim v pogovor. Tudi najbolj poznani in uveljavljeni kolesarji v ekipi so super ljudje. Mislil sem, da bodo takšni, kot je Pippo Pozzato (kapetan zasedbe na severnih klasikah) večji šminkerji, a so preprosti in dostopni,« opiše prve mesece v elitni druščini.

Še kako dobro pa se zaveda, da bo Roubaix najtežji izpit doslej. Ne pravijo mu zaman severni pekel ali agonija šestih ur. Podobne dirke ni nikjer. Po istih Napoleonovih cestah vozijo že od leta 1896. Kar 253 kilometrov dolg maraton ima 27 odsekov (53 kilometrov) tlakovanih z granitnimi kockami, namenjenih le oslom in traktorjem, kot je nekoč pripomnil eden od jahačev. Je edina dirka s prilagojeno opremo. Vozijo kolesa z okvirji z daljšo medosno razdaljo in boljšim blaženjem, širšimi 28-palčnimi trpežnejšimi plašči, napolnjenimi s petimi ali šestimi bari, imajo tudi okrepljene napere obročev. »To bo zame čisto nov teren. Zna biti pestro in zanimivo. Gremo na start, pozneje bom povedal, kako je bilo. Vem, da bo treba še trdo trenirati, vztrajati še nekaj let, potem bo morda možno dosegati tudi rezultate. Sprijaznjen sem, vse gre postopoma.«