Če smo se pred kratkim razpisali o najdaljši cesti na svetu, za katero uradno velja vseameriška cesta od severa Aljaske do juga Čila, je prav, da nekaj besed namenimo morda še bolj sloviti avstralski cesti, tako imenovani highway 1, ki velja za uradno najdaljšo nacionalno cestno povezavo, se pravi cesto znotraj meja ene države. Omenjena cesta obkroži celotno avstralsko celino in pokrije tako rekoč vsak njen malce bolj poseljen del, njena celotna dolžina pa znaša kar 14.500 kilometrov, kar je na primer še 3000 kilometrov več od dobrih 11.000 kilometrov dolge ceste skozi Sibirijo ali več kot 6000 kilometrov več od dobrih 8000 kilometrov dolge transkanadske avtoceste.

Po avstralski cesti številka ena oziroma njenem delu se vsakodnevno vozi več kot milijon ljudi, z leti pa si je zaradi svoje dolžine in dejstva, da z za tamkajšnje razmere manjšim, v resnici pa ogromnim obvozom do Uluruja in nazaj, pokrije tako rekoč vse, kar je v Avstraliji videti, že sama po sebi pridobila sloves turistične atrakcije. Sploh posamezni deli ceste so izjemno priljubljeni tako med domačini kot turisti iz tujine, znak s številko 1, podoben ameriškemu, ki označuje znamenito cesto route 66, pa je po eni strani v različnih oblikah vedno bolj priljubljen spominek, po drugi pa v ponos domačinom.

Ravnina, ki ji ni videti konca

Ime highway 1 se je sicer prvič pojavilo leta 1955, ko so po sprejetju nacionalnega sistema oštevilčenja cest v omenjeno združili obstoječo mrežo nekaterih državnih in lokalnih cest, s tem pa je hkrati postala edina cesta, ki poteka skozi vse avstralske zvezne države. Pri tem highway 1 obsega vse, od večpasovnic v okolici večjih mest in naselij do zaprtega sistema dvopasovnic in enopasovnice v severnem Queenslandu. Ob takšni dolžini je seveda odveč poudarjati, da so nekateri deli ceste tudi zelo osamljeni in izolirani, kar še posebej velja za tako imenovano Eyre highway, ki je dobila ime po raziskovalcu Edwardu Johnu Eyreju, prvem človeku, ki je s svojo ekspedicijo premagal ravnino Nullarbor, skozi katero zdaj teče »njegova« cesta. Ta obsega skupno 1675 kilometrov dolg pas med mestoma Port Augusta in Norseman, poleg izoliranosti pa je njena glavna značilnost, da gre za tako rekoč povsem ravno cesto, brez vzponov ali zavojev, s ponavljajočo se pusto okolico. Vmesni, 145,6 kilometra dolg popolnoma raven odsek med obcestnima naseljema Balladonia in Caiguna pa je dolgo veljal celo za najdaljši popolnoma raven cestni odsek na svetu!

Za razliko od večine drugih podobno dolgih cestnih sistemov je highway 1 po svoji celotni dolžini vsaj zelo dobro, če že ne odlično vzdrževana, kar jo naredi prevozno s skorajda vsemi vrstami vozil. Teoretično je razdaljo mogoče premagati v približno 14 dneh, a je pri takšnem izletu večina časa dejansko namenjena zgolj vožnji, podobno naporno pa je tudi v primeru, če si popotnik za tak izlet rezervira ves mesec. Po pričevanju tistih, ki so se poti lotili že tudi večkrat, je tako najkrajši čas, ki ga je treba nameniti popotovanju, tri mesece, kar že zadostuje za ogled vsaj največjih znamenitosti na poti in občutek raznolikosti klimatskih razmer na severu in jugu države. Nič nenavadnega ni tako na primer, če na sicer skrajno suhem severu cesta postane povsem neprevozna zaradi poplav, ki jih povzročijo cikloni z ogromno količino v kratkem času zapadlega dežja.

Ne le na cesto, pozornost tudi ob cesto

Seveda pa za različne pogoje na cesti ne skrbijo le klimatske razmere. Povsem običajno je na primer srečanje s tako imenovanimi cestnimi vlaki, ki niso nič drugega kot tovornjaki, ki za seboj vlečejo dve, tri ali celo štiri »prikolice« in lahko v dolžino merijo tudi več kot 50 metrov. Pozoren je treba biti tudi na različne cestne predpise in hitrostne omejitve, ki se med posameznimi zveznimi državami razlikujejo. No, največjo nevarnost od vseh pa na highway 1 predstavljajo živali, od kengurujev, konjev in kamel do oslov, ovc in celo orlov. »Med vožnjo po highway 1 svoje pozornosti izjemoma ne namenite le dogajanju na cesti, temveč tudi ob njej, in bodite pozorni na morebitne živali, še posebej v bližini vodnih virov. Če ste peljali mimo kenguruja ali krave, vedite, da jih je v okolici zagotovo še nekaj. Na vsak način se izogibajte nenadnemu zavijanju, da bi se izognili trku z živaljo, saj je verjetnost, da vas bo začelo zanašati in vaš avto premetavati, s čimer se boste težko izognili hudim poškodbam ali celo čemu hujšemu, velika – raje močno zavrite in se pripravite na trk. Ta sicer tudi ni prijeten, a je za voznika in potnike precej manj nevaren,« se glasijo nekateri zanimivi napotki turistom in pustolovcem, ki se odpravljajo na pot.

Teh pa, kot rečeno, ne manjka in jih je vsako leto več. »Uživamo, zares uživamo. Videli smo ogromno divjih živali in srečali tudi nekaj nam podobnih pustolovcev, sicer pa se počutimo same in osamljene, kar nam trenutno zelo ustreza. Zato takšno popotovanje priporočam vsakomur, ki bi se rad 'odklopil'. Ob tem smo na svoje presenečenje ugotovili, da je ob cesti veliko brezplačnih parkirišč, na katerih lahko popolnoma varno in brez skrbi prenočite,« je v enem od svojih videozapisov za revijo Australian Geographic sporočila Catherine Lawson, ki se je popotovanja skupaj z možem in hčerkico lotila vsega pet tednov po porodu. Še večja navdušenka nad omenjeno cesto pa je Helen Grose, ki z možem Paulom okoli Avstralije potuje že šest let in pravi, da bo »na cesti« do konca življenja. »Družino imam po vsej državi, ta pa me s svojo raznolikostjo vedno znova tako zelo navduši, da si ne predstavljam več življenja na enem mestu,« je povedala – zaradi načina življenja, ki je prirasel k srcu – samooklicana »Ciganka«. In še to – priznamo, da bi se ceste z veseljem lotili tudi sami. Če le Avstralija ne bi bila tako daleč…