Kar zadeva zgoraj omenjeno, je dejansko potekala na dan, ko je zrak v prestolnici deloval, kot bi ga nekdo opral, bil je tako čist, da se nam je zazdelo, da se nam je čez noč popravila dioptrija in ne potrebujemo več očal. Pa vendar je za to, da imamo tako čist zrak le nekaj dni na leto, krivca najti le (ali celo tudi) v športnih terencih, popolni nesmisel. Še huje pa je, ko takšna ideja dobi potrditev pri raznih iniciativah, ki se lotevajo nekih akcij in na primer z žvižganjem ožigosajo vsak mimoidoči športni terenec zgolj na podlagi videza, pa četudi ima ta nižje izpuste škodljivih plinov in je torej okolju bolj prijazen kot deset pred njim in deset za njim vozečih avtomobilov. Da, tudi takšnim scenam smo že bili priče v našem glavnem mestu, pa ne le v njem.

Težav tovrstne diskriminacije je več. Prvič, nima nikakršne realne osnove – še več, njeni zagovorniki povsem ignorirajo dejstva, da gre večinoma za precej nove avtomobile, saj so priljubljeni in so se močno razširili šele v zadnjih letih ter so zato opremljeni z najnovejšimi, okolju precej prijaznimi motorji, moti jih torej zgolj oblika. In drugič, nekateri ji očitno nasedajo. In da ne bo pomote, sem velik zagovornik zmanjšanja količine prometa v mestih, sploh v njihovih ožjih središčih. A primernih načinov in meril, kako bi to lahko naredili, je ogromno, nikakor pa mednje ne spada izločanje na podlagi oblike karoserije, sploh ker govorimo o razmeroma majhnih avtomobilih. Ravno ti so namreč v zadnjem času na pohodu – lani so tako v Evropi prvič prodali več kot milijon srednje velikih in več kot kot 700.000 malih športnih terencev, kar je kar 52 odstotkov več kot leto prej. Kupci že vedo, zakaj, če bi bili potratni in umazani, jih zagotovo ne bi.