Kakšen je vaš odnos do denarja?

Denar potrebuješ. Sam nimam dolgov, prej nasprotno. Lahko lepo živimo. Zavedam pa se, da te denar lahko uniči in ti vse vzame.

Sprašujem zato, ker ste imeli na Češkem karierno priložnost, da si občutneje popravite stanje na bančnem računu, pa ste se odločili za Slovenijo in nižjo plačo.

Še vedno zaslužim dovolj za osebne potrebe in za družino. V Sloveniji je moje življenje kakovostnejše, bolj smiselno in pestrejše ter v primernejšem okolju.

Je tovrstno razmišljanje, da denar ni najpomembnejši, zgolj posledica življenja v komunistični državi?

Zanimivo vprašanje. Kot otrok sem živel v družini, ki ni bila premožna, pogosto si določenih stvari nismo mogli privoščiti, če pa bi si jih lahko, jih ni bilo na voljo v trgovini. To se mi je gotovo usidralo v podzavesti in kasneje sem si privoščil marsikatero »igračo«. Danes živim umirjeno in v okviru možnosti.

V Sloveniji se večina obdobja, ko je še živel Tito, spominja kot leta lepega življenja, vsi so imeli službo, lahko so potovali. Kakšni so vaši spomini na leta v Češkoslovaški?

Težko je primerjati. Gotovo ste v Jugoslaviji imeli več svobode, zasebnega podjetništva na primer Čehi nismo poznali, vse je bilo kolektivizirano. Prav tako ste imeli veliko več materialnih dobrin, ki jih pri nas sploh ni bilo mogoče kupiti. Večina spominov je lepih, bili smo mladi, nismo stradali. Še najbolj sta mi šla na živce dvoličnost in praznovanje številnih praznikov novejše zgodovine. Šlo je za nekakšno pranje možganov. Res pa je, da sam tiste res stroge ureditve pred 50 leti nisem doživel.

Slovenci Čehe nekako podcenjujemo. Saj veste, ko o kakšni stvari rečemo, da je češka. Kako reagirate na to?

Čehi smo si očitno ustvarili določen ugled, da se čudno obnašamo. Slovenci si težko predstavljate, kaj vse smo morali narediti, da smo sploh lahko odšli na dopust na morje. Šlo je za pravi podvig, saj si moral imeti poznanstva in biti politično neomadeževan. Treba je bilo dobiti tujo valuto in marsikaj pridobiti na črno. Šlo je za ogromen projekt. Bilo pa nam je čudno, ko ste od nas kupovali določene izdelke, kot so bili kava, brisače in šotori. Danes se je seveda marsikaj spremenilo, v tujini nam priznavajo razvoj, tako da sem do Češke mogoče sam bolj kritičen kot pa so tujci.

Češka Slovenijo dohiteva. Sploh avtomobilska industrija se noro razvija. Zakaj so tovrstne priložnosti Čehi znali zgrabiti z obema rokama, slovenski predpisi pa tuje vlagatelje odganjajo?

Češka je imela veliko srečo. Ko je prišlo do »žametne« revolucije, je obstajala skupina ekonomistov, ki so bili desno in liberalno usmerjeni ter so naredili temeljite reforme. Tem reformam, ki so posledično krive za privatizacijo vseh pomembnejših podjetij, se ni nihče upiral. Podjetja so prišla v roke uglednejših tujih koncernov, ki nato podjetij niso zavozili. Nasprotno, pozitivno so vplivali na razvoj in jih pripeljali med zmagovalce. Na primer zgodbo o slabi banki so odigrali že leta 1998. Slovenija je takrat imela odlično izhodišče. Prvič sem jo obiskal leta 1996 in takrat se mi je zdelo, da ste že na Zahodu. Verjetno tudi zato pri vas pravega pritiska za spremembe dolgo ni bilo.

V Sloveniji je aktualna prodaja velikih podjetij. Slovenci nasprotujemo prodaji tujcem. Kakšna je vaša izkušnja, ko delate v podjetju, ki ima tujega lastnika?

Dobra in pozitivna. Treba je delati in spoštovati določena pravila. Podjetje ima nadzor, mehanizme preverjanja in izobraževanja ter seveda kodekse, kako ravnati etično. V takšnem okolju se ne morejo pisati zgodbe, kot smo jim priča v nekaterih podjetjih, ko nekdo zafura milijone, pa se mu nič ne zgodi.

Dobički v avtomobilski industriji dosegajo milijardne zneske, a imajo tudi navadni delavci v proizvodnji nekaj od tega. Se razmišljanje odgovornih v koncernu Volkswagen preslikava tudi pri Porscheju Slovenija, so za dobre poslovne rezultate nagrajeni vsi, tudi snažilka, če karikiram?

Vsi sodelavci našega podjetja finančno občutijo, če nam gre dobro. Toda ni pomemben zgolj bonus v obliki denarne nagrade. Treba je imeti širšo sliko, da se zaposleni čutijo pomemben del ekipe, da vedo, da delajo v podjetju, ki ima svetlo prihodnost, ki je stabilno in so plače vsak mesec samoumevne. So tudi drugačne oblike bonitet, kot je na primer skrb za zdravje zaposlenih v obliki vsakodnevnega svežega sadja na mizi. Mislim, da je to pomembnejše od denarja. Treba pa je vedeti, da se zaslužki v našem koncernu vračajo v podjetje, saj so potrebna ogromna vlaganja v razvoj in širitev proizvodnje ter prodaje.

Izvedeli smo, da ste med sodelavci priljubljeni, ker ste enostavno človeški. Za šefa všečna opazka ali prižgan alarm, da je odnos preveč prijateljski?

Rad imam neposredno komunikacijo. Sodelavci vedo, da če je kaj narobe, jim bom to dal vedeti. Po značaju sem včasih preveč vzkipljiv, toda sodelavci vedo, da jim ne bom nič zameril, kritikam navkljub. Vsakdo ima pravico do napake, pomembno je le, da se ne ponavljajo. Lahko mi povedo v obraz, kaj jim ni všeč. Smo pa vsi skupaj del zmagovalne ekipe, kar večini pomeni veliko.

S takšnim razmišljanjem bi lahko svetovali politikom, kako biti bolj všečni. Kako sicer gledate na aktualno politično dogajanje, korupcijo, bežanje od odgovornosti?

Sam stvari ne vidim tako dramatično. Eno je slika, ki jo ustvarjate mediji, ki ste ekstremni, saj morajo biti članki brani. Na neki način občudujem ljudi, ki gredo v politiko. Mene na primer ne zanima. Vidim veliko stvari, ki bi jih lahko spremenil, a bi imel zvezane roke. Mandati so prekratki za resne spremembe, preveč je debat in iskanja kompromisov.

V Sloveniji vas je kar nekaj sposobnih menedžerjev, a največje podjetje, se pravi državo, vodi politik. Bi lobiji dovolili, da bi državo neki menedžer vodil kot podjetje?

Država ima dve možnosti, da se bo spremenila ali pa se bo njena pomembnost manjšala. Primer so državna podjetja, ki danes nimajo več tako močnega položaja kot pred desetimi leti. Trg gre neizprosno naprej. Seveda je danes konkurenca izjemna. Opozoril pa bi na informacije, da Slovenija znova okreva in raste. Veste, tukaj je veliko tujih in sposobnih zasebnih podjetij, izvozno usmerjenih, in niso neposredno odvisna od notranjih dogajanj. Vse pa seveda najbolj muči, da so stroški dela občutno previsoki.

To, da gre državi bolje, je varljivo, saj se na eni strani še vedno zadolžujemo, na drugi pa imamo sivo ekonomijo, kjer je milijarde treba samo pobrati.

To so že tisoč let stare ekonomske dileme, kje je idealna obdavčitev. Če imaš takšne davke, da jih imajo vsi za poštene, jih bodo tudi plačevali in ne bodo razmišljali le o tem, kako se plačilu izogniti. Zanimivejše se mi zdi vprašanje, zakaj so menedžerji zasebnih podjetij uspešnejši od tistih v državni lasti. Uspešen menedžer ima strategijo, za katero stoji. Jo pa lahko uresniči le, če je njegov mandat dovolj dolg. Neprestane menjave imajo za posledico izčrpavanje podjetja, kar je velik problem.

Velik problem je tudi odgovornost. Predstavljam si, da vi za svoja dejanja odgovarjate. Če na primer naročite 1000 avtomobilov, izkaže pa se, da bi jih lahko prodali 2000, ste gotovo odgovorni? V politiki te odgovornosti ni.

Če ni jasno, koliko časa bo nekdo vodil podjetje, je težko določiti meje odgovornosti. Za vsako državo je smiselno, da se vtika zgolj v stvari, v katere se mora. Država mora poskrbeti za varnost, zdravje, izobraževanje mladih. Manjša ko je država, učinkovitejša naj bi bila in tudi možnosti korupcije naj bi bile manjše.

Škode so imele pred desetimi leti slabšalen prizvok, danes pa ima znamka ugled, škoda je celo slovenski avto leta. Kaj se je zgodilo?

Največja sreča za znamko Škoda je bila pridružitev koncernu Volkswagen. Znamka je zacvetela, saj ima na voljo tehnologijo in znanje koncerna. Škoda jim to vrača, saj se lepo razvija. Tudi v Sloveniji, kjer se tržni delež povečuje. Produktna ofenziva je obrodila sadove.

Hkrati ste začeli dvigovati tudi cene in škode so danes vse prej kot poceni avtomobili, za kar so veljale nekoč.

Dobrih in hkrati poceni avtomobilov danes ni, saj gre pri takšnih avtih za neki kompromis, bodisi pri tehnologiji, kakovosti ali pa varnosti. Na evropskem trgu za cenene avtomobile ni prostora. Pomembno je, da je razmerje med ceno in dobljenim za stranko zdravo. Škoda nikoli ni želela biti poceni znamka, takšna je bila le v percepciji ljudi. Izdelki pred desetletjema žal še niso bili na želeni kakovostni ravni, kar je bila dediščina socializma.

Nakup avtomobila je boj med razumom in čustvi. Ste bolj razumni ali čustveni?

Tega ne znam ločiti. Trdim, da tudi tisti, ki kupi cenejši avto, to počne s čustvi. Če bi bil naš posel racionalen, marketinga ne bi bilo in prodajali bi drugačne avte. Nakup avta bi bil podoben strokovni analizi, računalnik pa bi na podlagi kriterijev izpljunil posamezniku idealen avto. Meni avto ne pomeni toliko, da bi ga kupil zaradi postavljanja pred sosedi.

Morebiti učite prodajalce, da kupcem svetujejo, da prisegajo na čustva in prevedeno zapravijo več, kot so dejansko nameravali?

Prodajalce učimo, da poslušajo stranko, da ugotovijo njene potrebe. Naša naloga je stranki pokazati, kaj vse je na voljo. Neproduktivno bi bilo nekoga siliti k nakupu. Stranka se mora sama odločiti. Manipulacija je negativna energija, ki se vrne kot bumerang.

V vaši branži vsak prodani avto pomeni kupček denarja. Kakšni so zaslužki?

Odvisno. Na splošno so najbolj dobičkonosne tiste znamke, ki proizvajajo najdražje avtomobile. Najtežje pa je služiti z majhnimi avtomobili. Pri varnostnih, ekoloških in tehnoloških zadevah razlik med majhnim in večjim avtomobilom skorajda ni. Lahko rečem, da smo znotraj koncerna na pravi poti, a so nekateri konkurenti še pred nami. Želimo biti sposobnejši zaslužiti denar, ki je namenjen predvsem vlaganjem.

Športniki bodo rekli hvala bogu za zaslužke. Škoda vlaga v hokej. Scena je v Sloveniji sramotna, ostali bomo brez resnega kluba. Niste nikoli dobili napotka, da morate vlagati v slovenski hokej?

Škoda se osredotoča na hokej na najvišji mednarodni ravni. Raziskave nam kažejo, da je znamka tudi v Sloveniji prepoznavno povezana s hokejem in da bi bila dodatna vlaganja neproduktivna, saj znamki ne bi nič prinesla. Ko je bilo v Stožicah prvenstvo, smo bili zraven kot sponzor, toda za vsak vložek odgovarjam, saj mora imeti neki učinek. Nismo socialna ustanova, ki bi reševala klube v težavah, moramo se obnašati poslovno.

Je res, da imate radi šport, a ne prireditev?

Šport imam rad kot del lastne rekreacije, da sem v naravi in na zraku, res pa je, da imam rad mir in ne maram gneče.

Prodaja alkohola na športnih prireditvah je pri nas prepovedana. Zanimivo je, da Slovenci spijemo vse več alkohola, prometna varnost pa se izboljšuje.

Alkohol ni krivec nesreč, te povzročijo neodgovorni vozniki. To je podobno debati o nevarnosti avtomobilov. Prinašajo nam svobodo in mobilnost, so pa lahko tudi nevarni, če pridejo v neodgovorne roke. Debata o konzumaciji alkohola ima dva pristopa, severnjaškega in južnjaškega. Na jugu na primer ljudje ob dobri hrani zmerno uživajo alkohol. Na drugi strani pa imajo lahko države na severu zaradi restriktivnega pristopa veliko večje težave, saj se posledično posamezniki nalivajo z alkoholom.

Začela sva z denarjem in tudi končajva. V poslovni piramidi ste visoko, lahko bi bili tudi višje. Vas bo to, biti višje, kdaj zamikalo?

Na svoj položaj ne gledam kot na del piramide. V podjetju Porsche Slovenija sem našel kombinacijo, ki mi super ustreza glede na vrsto dela, njegov smisel, vpliv na rezultate, sodelavce. Denar je le delček paketa, ki je zame najboljši v nekaj zadnjih letih. Kaj se bo dogajalo v prihodnosti, ne vem. Življenje vedno postreže s čim zanimivim. Če bi mi nekdo leta 2006 rekel, da bom živel v Sloveniji, bi ga čudno gledal. Trenutno želja po spremembah nimam, sem kar srečen človek.