Pobuda je prišla od režiserja Ivice Buljana, kmalu zatem pa jo je posvojil tudi direktor ljubljanske Drame Igor Samobor, ki je ob stoletnici prve svetovne vojne pripravljal sezono s temo vojne in njenih posledic. To, da bo Jugoslavija, moja dežela uprizorjena na velikem odru Drame, zame pomeni predvsem signal, da smo si naposled priznali, vsaj simbolično, da je razpad Jugoslavije tema, ki si zasluži pozornost, saj je to pomemben del naše zgodovine, ki smo ga predolgo ignorirali. Seveda mi je jasno, da se s tem ne strinjajo vsi in da se zdi mnogim ukvarjanje z našo nekdanjo državo kulturni terorizem, a tudi verjamem, da bo predstava upravičila svoj obstoj.
To je že vaša tretja adaptacija, najprej so za film in gledališče nastali Čefurji raus!, zdaj za gledališče še Jugoslavija, moja dežela. V čem se razlikuje scenarij od dramatizacije, kje so pasti slednje?Gledališče je bližje literaturi kot film, saj enako kot literatura pušča prostor gledalčevi domišljiji. Tako pri literaturi kot v gledališču se iluzija zgodi z našim pristankom nanjo, medtem ko nam film od svojih začetkov, že od Prihoda vlaka na postajo La Ciotat pa do 3D-filmov, podtika neko drugo resničnost mimo naše volje. Zato je veliko lažje literaturo prenašati na oder kot pa jo postaviti pred kamero, ki razkrije in določa vse, do najmanjše potankosti. Pravzaprav je bila najbrž največja past pri dramatizaciji ravno to, da bi se preveč približali filmu. Tekst ima filmsko strukturo in zelo diši po filmu, a kljub temu ostaja zelo gledališki.
Kakšen zalogaj je napisati dialoge za »sto« igralcev – gre za izjemno veliko zasedbo, četudi je v romanu glavnih likov pravzaprav malo, lahko bi si predstavljala komorno uprizoritev z na primer petimi?Tudi to bi bilo možno, a bi komornost gledalca prikrajšala za širši kontekst, ki pa se mi zdi zelo pomemben. Čas in prostor sta v tej predstavi veliko več kot samo stranska lika in ravno ta širina ju pomaga vzpostaviti. Ne bi sicer rekel, da je napisati dialoge za »sto« igralcev kak poseben zalogaj, problem vidim kvečjemu v tem, da ima gledališče večje težave z majhnimi vlogami kot film. V gledališču potrebuje vsak lik svoj prostor, da zaživi, tega prostora pa v predstavi ni vedno veliko. A na srečo je zasedba sestavljena iz res izjemnih igralcev.
Ste sodelovali pri izbiri režiserja in glavnih igralcev ali pri oblikovanju likov?Režiser se je pravzaprav ponudil sam, potrdil pa ga je direktor Drame Igor Samobor, jaz sem se le strinjal s tem. Moje izkušnje z gledališkimi režiserji so odlične, vsi trije, s katerimi sem delal, Bulc, Popovski in Buljan, so se izkazali za mojstre svojega poklica in brez zadržkov jim zaupam. Z Ivico Buljanom sva seveda imela pogovore o načinu dramatizacije, potem o zasedbi, scenografiji, glasbi, in tudi na bralnih vajah, ko se liki še oblikujejo, sem aktivno sodeloval, a mislim, da je Ivica odlično prebral tekst in da moje pomoči niti ni potreboval, bolj nekoga, s katerim se lahko pogovori o svojih dilemah.
Kako pa prenesete izgubo tistega, kar izgine med prenosom v drug medij?Poljski režiser Krzysztof Kieslowski je nekoč dejal, da je najlažje v montaži izrezati dober prizor. Pri slabem namreč nikdar ne veš, ali ga mečeš ven, ker je slab ali ker ga res ne potrebuješ, pri dobrem pa dvomov ni. S tem se popolnoma strinjam. Dramatizacija romana je nova montaža besedila in včasih je pač treba metati ven dobre stvari, da bi bila celota boljša. A potem sem našel veselje in tudi izziv v tem, da nekatere stvari, ki so v romanu preveč literarne, da bi se jih dalo prenesti v gledališče, napišem na novo, jih povem na povsem drugačen način. V tem sem res užival.
