Svetonij v biografiji Kaligule poroča, kako je vladar svoje legije pognal v morje nabirat školjke, da bi lahko slavil triumf nad Oceanom. Za povrh naj bi nameraval svojega konja Incitata imenovati za konzula. Zgodovinarji dandanes ugibajo, ali je bil cesar, o katerem znajo zardevajoči moralistični starinoslovci tunelsko zoženega pogleda izdaviti kvečjemu to, da je bil v primerjavi z Elagabalom – enim svojih daljnih naslednikov v 3. stoletju – v okvirih človeške normalnosti, zares tako ubrisan, kot mu pripisujejo pisci iz vrst moč in vpliv izgubljajočega sloja senatorjev ter njihovi prijatelji, ali pa je le skrajno neženirano vodil populistično politiko, s katero je kanil zasvojiti srca po igrah hlepečih množic. A četudi bi Kaligula razglasil Incitatovo imenovanje, bi to še ne pomenilo, da bi plemenita žival dejansko postala konzul, saj ne bi mogla opravljati svoje službe – čeprav bi stanovala v najsijajnejših palačah. Celo Svetonij namreč pravi, da je moral cesar sam poskrbeti za vabila na zabave, ki jih je prirejal njegov ne(i)zmerno čislani štirinožni nosač.

Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije (ARRS) pri izvajanju razposajenih poskusov z znanostjo in pravom Kaligulo v Svetonijevi upodobitvi vsestransko prekaša. Med najbolj bohotnimi bilkami v herbariju njenih dosežkov je gotovo financiranje raziskave o pragu toleriranja izmišljij pri nas. Pred časom je, denimo, neki njen dotiranec dociral o tem, da si je izraz Slovenija izmislil Jurij Ivanovič Venelin leta 1838. Da je prav to oznako že 13. listopada 1810 uporabil Janez Nepomuk Primic, je pomembno le še za zgodovino. Žrtev najnovejšega kronološkega eksperimentiranja, ki ga z balami evrskih stotakov zalaga ARRS, je tudi Valentin Vodnik. Čeprav je besedno zvezo »Slovenia svelizhana« zagotovo zapisal pred 8. januarjem 1819, ko je umrl, je zdaj časovno uvrščen za moža, ki si je s tinto mazal prste leta 1838. Po novem ni več prvi, kdor dejansko je, temveč tisti, ki se ga za takega razglasi.

A izumitelj nelinearne kronologije pojavljanja imena slovenske dežele, ki jo bo gotovo mogoče še razširiti (vendar bo kljub temu ostala endemska, saj drugod tovrstnih domislic ne uvrščajo v znanost), obvlada še subtilnejše rabe časa. V nekem cambriškem zborniku – ne v takem, ki bi ga izdala univerza, katere ime je v Oxfordu znano kot »oni drugi kraj«, marveč v takem, v katerem bi moralo pisati, da ga ni – je ekspliciral, da naj bi Josip Mantuani arheološko odkopane želvje oklepe razglašal za človeške lobanje. A časnik Slovenec, ki se je 10. marca 1910 spraševal o tem, ali so bili pri Ljubljani res odkriti posmrtni ostanki ljudi, je že naslednjega dne ob sklicevanju na Mantuanija oznanil, da to ne drži. Pojasnil je, da je novico o lobanjah raztrosil neki časnikar, ki je sicer znan po svojih »iznajdbah«. Toda velikemu mojstru nelinearne kronologije se tega v cambriškem zborniku ni zdelo vredno povedati. Mantuani, ki je človeštvu odkril Gallusovo veličino, naj kar velja za znanstvenega sumljiveža! Po drugi strani se nam zavzeto priporoča čislati njegovega predhodnika na mestu ravnatelja Deželnega muzeja v Ljubljani Walterja Schmida. Ta bolj razvpiti kot sloviti arheolog je med drugo svetovno vojno kopal po slovenski deželi – prav po tisti, ki jo Primož Trubar omenja že leta 1555, v svojem drugem Katekizmu, Ivan Tavčar pa je o njej dejal, da je »čez vse« –, vendar vsepovsod tako, da je bilo treba njegove raziskovalne sklepe znanstveno revidirati. Nacionalsocialistični čas in ne dovolj minuciozna metoda dela sta od nesrečnega Schmida, ki ga je usoda naredila za igračo v rokah politike, izterjala prevelik davek. Mantuani, čigar spisi o začetkih glasbenega življenja na Dunaju – v muzikalni prestolnici včerajšnjega sveta –, so še zmerom referenčni, pa le naj bo dvomljiv! Kdor je vreden, ne sme biti priznan.

Moč je reči, da je vse na ustrezno avantgardnem mestu. Mitično in kritično iznajdevanje vednosti ne razločajoča ARRS je postala avantgardna promotorka stanja, ki ga je ob koncu leta 2014 v kaj neveselih tonih opisal Branko Masleša. Koliko grenkobe gnezdi v njegovi ugotovitvi, da slehernik »lahko reče, kar mu pade v glavo, ne da bi kakor koli odgovarjal za izrečene besede«! A znanost se ne zmeni za bol velikega sodnika, ki mu prihodnost grozi z drastično zožitvijo nekoč tako širokega delovnega torišča.

Krepke so kali sprememb po čemerni setvi ARRS. Demokracija ni več le nacionalni, temveč tudi že javni interes. Neustrašni novi svet rase pred našimi očmi. Nova vednost in njeno razširjanje za nekatere kategorije prebivalstva sploh ne bo več mogla biti kazniva. Da se bo izumljanje izmišljij dobro prijelo, pa bodo poskrbeli Incitati med konzuli znanosti, ki bodo tudi v sedanji dobi histerije – kot so že v pretekli eri frustracij – brili kritično misel.