Naj se kar zaprejo za vse večne čase. Naj oni tam hodijo na poceni kosila in pijačo, naj se napihujejo drug pred drugim, naj si v obraz zmečejo vse, kar jim leži na duši. Imajo le eno nalogo. Iz dimnika se mora valiti bel dim. In nas naj pustijo pri miru. Tako kot bodo pri miru njih pustile tv-kamere. Nič več slikanj. Nič več televizijskega strankarskega piarja. Nič več blebetanja zaradi hipnih učinkov. Le vsak mesec naj nam položijo račune, kaj so naredili. Koliko zakonov so sprejeli, ki nam bodo koristili. Zaradi mene lahko tudi v irharicah in brez spoliranih outfitov in mejkapov.

V torek so se kamere nacionalke spet namalale v Cankarjevem domu in nam prenašale proslavo. Skratka, še enkrat smo morali skozi znano slikovno torturo. Resno kisli obrazi v prvih vrstah in totalno spufana scenografija na odru, kjer sta z neba viseli dve volilni skrinjici in nas spominjali, da se je za mnoge zgodovina začela pred četrt stoletja. Na odru pa en otroški zborček in Alenka Godec, ki ima dosmrtni abonma nastopanja na vseh prireditvah in proslavah. Enourni program nam je pokazal, kje smo. V eni sterilni, brezidejni, konservativni, šablonski in zdolgočaseni družbi. Slišali smo pet skladb z naslednjimi naslovi: Svobodno sonce, Tih deževen dan, Vesela otroška, Teče mi, teče vodica in Moja dežela. Izjemno originalno. Probojno. Vizionarsko. Med komadi pa izjave protagonistov, spremljevalcev in komentatorjev tistega časa. Dolgočasno. Brez jajc. Le zato, da so.

V živo smo videli tisto, kar nam je povedal v svojem govoru slavnostni govornik, predsednik Borut Pahor. V enem stavku bi se ga dalo povzeti: čas je, da spet ulovimo prihodnost. S takšnimi proslavami še bolj bežimo od nje. Logično, ker lovimo preteklost. Predsednik je imel spet briljanten govor. Kratki stavki, pravi poudarki, pavze in pozitivna drža. Resda je v tej deželi en sam problem: predsednikovih besed nihče ne jemlje resno. Upam, da jih vsaj on. Čeprav tudi sam rad udari mimo. Tokrat v osrednji tezi, da je sprava deležna dvomov z vseh strani. Ne, dragi predsednik. Sprava je problem ene točno določene strani. Tiste, ki cel politični kapital gradi na delitvah. Na zamerah. Na odpiranju starih tem. Na sovraštvu do vseh drugačnih. Na lažeh in potvarjanju dejstev.

V preteklosti smo imeli predsednika, ki je znal z imenom pokazati na to stran. In ji tudi požugati s prstom. In nas opozoriti, da bo šlo vse k vragu, ko se bo umaknil. Včasih bi se bilo treba spomniti tudi tega, ko nas bombardirajo z evforijo proslavljanja…