Po sedmih letih reševanja grške finančne krize je jasno, da je bilo to ponesrečeno, če ne kar napačno, zapeljano pa je tako daleč, da ga je pravzaprav treba končati ali pa priznati poraz z vsemi posledicami, tudi za sam evro ob izstopu Grčije iz evrskega območja in/ali same Unije. To pomeni, da bodo finančni ministri evrske skupine morali upoštevati tudi politične okoliščine nadaljnje (ne)pomoči Grčiji – v nasprotju s hitro pozabljeno strašljivo trojko, ki je prisegala zgolj na finančni inženiring, brez razumevanja posledic vsiljenega drastičnega varčevanja na vso grško družbo. Aleksis Cipras in njegov finančni minister Janis Varufakis kljub nekaterim stališčem, s katerimi upravičujeta januarsko izvolitev Sirize, le v očeh tistih, ki jim je za Grčijo malo mar in so na njen račun špekulativno tudi služili, pomenita resno motnjo v evrski skupini in Uniji sami. Poteze, ki jih vleče grška vlada z zahtevo po olajšanju dolžniškega problema z reprogramom posojil in delnim odpisom, so zato po prehojeni varčevalni kalvariji Grkov povsem legitimne in v duhu evropske solidarnosti. Zato je bil tvit predsednika evropskega parlamenta Martina Schulza ob Ciprasovem obisku v Moskvi, ko mu je vnaprej naročil, naj ne dela obvodov do Rusije okoli enotne politike Unije po izbruhu ukrajinske krize, politično nekorekten.

Problem je namreč v tem, da EU ni imela enotne politike do Rusije, z ukrajinsko krizo se ji je nekako vsilila od zunaj, pri tem pa jastrebom v njej ni bilo pomembno, ali bodo na kolena spravili Moskvo ali pa katero od svojih članic. Prijateljstvo tudi v veri je Grčiji prinašalo uspešne gospodarske vezi, saj je bila Rusija njena največja zunanjetrgovinska partnerica, od lani pa se je menjava med državama zaradi sankcij znižala za 40 odstotkov. Kremeljske gospodarske ponudbe so bile za Ciprasa zatorej pomembnejše od prošenj za morebitne finančne injekcije, ki so v resnici nova dolžniška zanka. In če bodo nove grške ekonomske vezi povzročile razdor v EU, bi se morala slednja najprej vprašati, zakaj se še naprej izživlja nad Grčijo za uresničevanje ameriškega in ne lastnega interesa.

Evropsko mazivo je tako nenadoma postalo strah pred Rusi, zaradi katerega svoja gospodarstva spodkopava vsaj polovica članic Unije brez posebnega haska. Že kronična gospodarska kriza, v kateri je nemški motor samo še fama, saj poganja samega sebe in Uniji postaja breme, pa se ne bo razpletla z discipliniranjem oziroma unificiranjem Grčije. Prerašča v hudo politično krizo, ko se bodo odgovori pisali drugod. Ne toliko v Španiji, kjer lahko doživimo reprizo Sirize, ampak v Veliki Britaniji in Franciji, kjer Unijo že dojemajo kot tujek. Grčija je seveda ne, a veriga se trga pri najšibkejšem členu.