Kompozicijsko izjemno spretno zgrajen roman, ki se v velikem loku ogne linearni pripovedi in obenem opira na krožno strukturo, lovi ravnotežje med pedantnim dokumentiranjem realnosti in spolirano domišljijo. V tok dejanske preteklosti avtor nameče kopico skrbno izrezljanih, a po vsej verjetnosti neresničnih podrobnosti. Delo odmašuje nekatere najbolj zagnojene pore polpretekle, še posebej irske zgodovine, saj ne manjka portretov lačnih, pohabljenih, prestreljenih ali politično ogoljufanih ljudi, vendar ostre robove prevleče z mehkobo. To sicer ne pomeni, da si pisec pred nesnago družbenih razmer ali intimnih skelin zatiska oči in estetizira grdo, marveč s pomirjajočim ritmom, mestoma skoraj šepetavim glasom in tenkočutnimi prijemi doseže neke vrste spravo med dobrim in zlim, lepim in neprivlačnim, razburkanostjo in milino, vedrino in melanholijo.
Poleg tega McCann šarmira s sofisticiranim in bravuroznim slogom, svojo virtuoznost še posebej izkazuje pri izdelavi pejsažev, ki jih ustvarja s prefinjenim, ekstravagantnim, sublimno poetičnim jezikom. Kljub vsej svoji kompleksnosti pa roman deluje zračno, saj so odmerki vseh prvin ravno pravšnji. Tako si bralec ob koncu želi le, da bi pisec iz naftalina potegnil še kakšen košček zgodovine.