To je delo kontroverznega umetnika Santiaga Sierre, ki ljudem plačuje minimalno urno postavko, da postanejo del njegove umetnosti. Večinoma gre za ljudi z družbenega roba: ilegalni priseljenci, brezdomci… Gledalci na njegovih razstavah so običajno zgroženi, ko se zavejo vseh okoliščin. Pritožijo se vodstvu galerije, pišejo protestna pisma, da gre za izkoriščanje in pomanjkanje sočutja. Zanimivo je, da ista publika mirno hodi mimo gradbišč, kjer ljudje delajo še težja dela za enako plačilo, brezdomcem pa se raje izognejo. Prav to, poleg povsem likovne prepričljivosti, je ena temeljnih vsebin dela Santiaga Sierre. Obstaja še en aspekt, na katerega opozarja sam umetnik. V mnogo primerih so tudi pazniki, ki po osem ur stojijo po galerijah, plačani isti minimalni znesek, pa se ob to nihče ne obregne.

Ob tem primeru se večkrat spomnim na slovensko situacijo, kjer je tisti »najšibkejši člen« v galeriji pravzaprav umetnik. Če govorimo o javnih galerijah, ima vodstvo redne mesečne plače, prav tako kustos, če je zaposlen v takšni instituciji. Če se tiska katalog, dobi sredstva tiskar, elektriko, vodo in internet se seveda plača, prav tako ljudi, ki čistijo prostore. Zadnja leta se pomembnejše institucije sicer precej držijo priporočil ministrstva za kulturo in umetnikom izplačujejo razstavnine. Ampak, to pomeni, da svoje delo, ki ga je lahko pripravljal tudi dve leti, za en mesec postavi na ogled za 300 evrov … bruto.

Po zadnjih podatkih živi kar 30 odstotkov samozaposlenih v kulturi v »slabih socialnih razmerah«, velik del tega je vizualnih umetnikov, saj je, glede na naravo njihovega poklica, zanje bolj malo rednih zaposlitev. Nakup slike pa se danes razume bolj kot nesmotrna poraba sredstev (kdor si dejansko kaj takega sploh lahko privošči). Slabega stanja na tem področju se je zavedal že prejšnji minister in takrat so uvedli t.i. »kulturne žepnine«. Za okoli 2370 samozaposlenih v kulturi je letno predvidenih 66 »žepnin«. To pomeni, da lahko posameznik, ki se izkaže s kvaliteto svojega dela in izjemno hitrostjo (letos je bilo na dan javnega poziva po dveh urah in pol oddanih že 30 vlog!), v teoriji na vsaka tri leta dobi eno povprečno mesečno plačo javnega uslužbenca.

Žal so prav kulturne žepnine korak nazaj od ukrepa, ki so ga pripravljali pod ministrovanjem Majde Širca. »Zakon o shemi deleža za umetnost« je bil že medresorsko usklajen in pripravljen za glasovanje v parlamentu. Nato je vlada padla in zakon je romal naravnost v koš.

Predvideval je, da se od vsake javne investicije (gradnja stavb ipd.) nameni del sredstev (od 0,5 do 1,25 odstotka) za odkup in umestitev javnih umetniških del: slik, kipov, različnih umetniških intervencij. Torej, namesto da v javni zgradbi obesijo slike direktorjeve tašče, ki, odkar je v pokoju, zelo rada slika, odkupijo dela ljudi, ki se s tem dejansko profesionalno ukvarjajo. Ilustracije Jelke Reichman na Pediatrični kliniki so dobra rešitev, ne? V državah, kjer takšen ali podoben zakon imajo (Švedska, Norveška, ZDA, Nemčija, Italija, Francija, Finska…), so našteli mnoge pozitivne učinke tako za javnost (kvaliteta bivalnega okolja, promocija umetniške dediščine, učinek na privabljanje turistov…), za umetnike (možnost dela prek javnih razpisov, velikopotezne ustvarjalne zmožnosti, dialog med arhitekturo in drugimi umetnostmi, spodbujanje zaposlenosti…) kot za širšo ekonomijo (pozitiven vpliv na trg umetnosti).

Torej, z nekaj politične volje in z eno samo potezo bi bilo mogoče narediti zares ogromen premik na področju financiranja vizualne umetnosti v Sloveniji. Dejansko negativnih učinkov tako rekoč ni. Razen morebiti kakšnega polemičnega mnenja okolice, ki bi podvomila o »všečnosti« posameznega likovnega dela. A na koncu tudi takšni primeri spodbudijo razmišljanje o umetnosti, kar je seveda pozitivno.

Za primer postavimo film Češke sanje (Ceský sen) iz leta 2004, ki sicer ni bil financiran iz takšne sheme, a dobro opisuje produktiven odnos, ki ga lahko ima povezava umetnosti in države. Študenta filmske akademije sta posnela dokumentarec o odpiranju novega (a lažnega) supermarketa. Naročila sta reklamno kampanjo, oglase in plakate, kar je na koncu privedlo do tega, da je stotine ljudi že več ur pred zoro čakalo na odprtje trgovine. Ko so zjutraj končno prerezali trak, so ljudje tekli čez travnik do vhoda, tam pa našli le kuliso. Prevara, ki so jo odkrili, je govorila o resnici praznih marketinških obljub, vere v »novo« potrošniško družbo in v nove (češke) sanje. Ustvarjalca so razgreti obiskovalci skoraj pretepli, na koncu pa vendarle vprašali, kaj se sploh gresta, in predvsem, kje sta dobila denar za to?! Njun odgovor je bil preprost: »Na ministrstvu za kulturo.«

Za zagovornike ideje, da se morajo umetniki »dokazati na trgu«, še podatek: film je pobral več nagrad, priljubljen je bil med gledalci in na koncu skozi davke državi prinesel dobiček.