Primer bogatega, razvajenega maminega sinka in njegovega strašnega maščevanja svetu, ki ni ustrezal njegovim pričakovanjem, je tiste dni polnil stolpce naših časopisov. Izvedeli smo vse o njem – brali smo, da je njegova mama igralka, oče znana hollywoodska faca, eden od režiserjev kultnih Iger lakote – in sočustvovali z njegovimi nedolžnimi žrtvami, kot da bi takšna usoda lahko doletela kogarkoli izmed nas. Poleg tega je bil junak nenavadno priljubljenega žanra, ameriškega univerzitetnega in srednješolskega streljanja, o katerem v naših časopisih že več kot dvajset let izhajajo nova nadaljevanja vsakič, ko v kakem ameriškem kampusu ali učilnici odjeknejo rafali, torej vsaj dvakrat na teden, od Columbine do Elliota Rodgerja, ali na primer Garisse.

Saj se spominjate Garisse? Ne? Ko je četverica zamaskiranih napadalcev vdrla v kampus in skupini študentov ukazala leči na tla, potem pa jih hladnokrvno drugega za drugim ustrelila v tilnik? Ne spominjate se prav dobro, ker je teh streljanj po ameriških univerzah vsaj dvoje na teden in si človek res ne more vseh zapomniti. Pa vendar je nenavadno, da se ne spomnite. Nenavadno zato, ker je bilo v njem ubitih več študentov kot v vseh streljanjih po ameriških univerzah v zadnjih petnajstih letih. Če nič drugega, je nenavadno, da se ne spomnite streljanja na Univerzi v Garissi, ker se je to zgodilo pred manj kot desetimi dnevi.

Če pa iz kakega razloga le ni nenavadno, bo to najbrž zato, ker Univerza v Garissi sploh ni v Združenih državah Amerike, ampak na puščavskem vzhodu Kenije, v osrčju daljne, neznane črne Afrike.

Deset dni je bilo torej dovolj, da je svet pozabil pokol na tej kenijski univerzi, kjer je četverica pripadnikov Al Šebaba, somalijske teroristične skupine blizu Al Kaidi, med sedemsto študenti izločila in likvidirala sto oseminštirideset nemuslimanov, oziroma kristjanov.

Na videz se zdi ta pozaba osupljiva, kajti sto oseminštirideset ubitih študentov Univerze v Garissi je bilo kristjanov, torej iz našega tako imenovanega »kulturnega kroga«. Osupljiva zato, ker je bilo sto oseminštirideset mladih kristjanov brutalno ubitih na sam veliki petek, na dan, ko je bil brutalno ubit tudi Jezus Kristus, na največji krščanski praznik torej. Če nič drugega, je tišina osupljiva zato, ker je sto oseminštirideset mladih kristjanov na veliki petek pobila skupina militantnih islamistov, trenutno največjih naravnih sovražnikov našega krščanskega kulturnega kroga, proti katerim se ravno gremo eno manjšo svetovno vojno.

Če pa iz kakega razloga stvar le ni osupljiva, je to zato, ker je Univerza v Garissi tam nekje v Keniji, v osrčju daljne, neznane črne Afrike.

Če bi teroristi iz Al Kaide na veliki petek pobili sto petdeset študentov Univerze v Kaliforniji, bi bil to začetek tretje svetovne vojne. Če bi sto petdeset študentov na veliki petek islamistični fundamentalisti likvidirali v kampusu Katoliške univerze Svetega Srca v Milanu, bi jih papež Frančišek že beatificiral kot velikonočne mučence, svet pa bi zadrževal dih v negotovosti, ali bo Nato čakal Združene narode. Če bi muslimanski fanatiki na veliki petek pobili sto petdeset krščanskih študentov kake turške univerze, bi bil to povod za resen geopolitični potres. Svet bi se zatresel tudi, če bi na veliki petek Isilovi fanatiki pobili sto petdeset krščanskih študentov kje na Bližnjem vzhodu, v Libanonu, Iraku ali Siriji, in celo, če bi jih pobili v Egiptu ali Libiji, torej v Afriki oziroma na tistem njenem severnem robu, ki ga še vedno prištevamo k našemu strateško-interesnemu »kulturnemu krogu«.

Če skratka na svetu obstaja kraj, kjer je kaj takega sploh mogoče – da islamisti na veliki petek hladnokrvno likvidirajo sto petdeset krščanskih študentov, krščanski svet pa že teden dni po veliki noči to povsem odmisli – potem je to malo univerzitetno mestece v osrčju daljne, neznane črne Afrike.

To zato ni zgodba o streljanju na univerzi, o krščanstvu, islamu in terorizmu: to je zgodba o Afriki. Ogromnem kontinentu, dvakrat večjem od Združenih držav in Evropske unije skupaj, in vendar popolnoma izključenem iz našega sveta, zunaj dosega naših novic in naših življenj. Azija nam je eno malo večje igrišče, v živo spremljamo reševanje nesrečnih rudarjev v Čilu, dih nam zastaja ob iskanju malezijskega letala v vodah pred Avstralijo, z Japonci in Novozelandci se ponoči povezujemo na on-line igricah, le črne Afrike ni na našem atlasu: našemu »kulturnemu krogu« ta kontinent služi le za kopanje Sueškega prekopa.

Garissa je od našega sveta, od Ljubljane ali Splita, oddaljena kakih pet tisoč kilometrov in pol. Santa Barbara v Kaliforniji je dvakrat dlje: loči nas točno deset tisoč kilometrov. Pa vendar na tem atlasu mi nismo otroci, ki beg iz svoje nesreče iščejo v izobraževanju na univerzi. Na tem atlasu mi iz nesreče bežimo za volanom dragega športnega BMW-ja, na youtubu pa objavljamo patetične manifeste proti celemu svetu in iščemo krivce za svoje bedno, nesmiselno življenje.