Zakaj je predčasna zamenjava obrambnega ministra v Sloveniji vedno nekaj travmatičnega? Zakaj je vsaka predčasna zamenjava člana vlade celo v naši parlamentarni demokraciji rutinska politična operacija, predčasna zamenjava člana vlade, odgovornega za obrambo države, pa je dojeta kot dejanje, ki ogroža obstoj države same? Je to povezano s kakšnim specifičnim imenoslovnim problemom ali pa sta Janez in Janko ne le enaki imeni, ampak sta tudi ista zgodba? Kajti med tem, da je leta 1994, ko so razreševali obrambnega ministra Janšo, njemu v podporo pred parlamentom demonstrirala množica ljudi, in zadnjimi manevri obrambnega ministra Vebra ni prav velike kvalitativne razlike. Oba sta se pregrešila zoper politično konvencijo o mejah pristojnosti vojske, oba sta (presežno) delovanje obrambnega aparata argumentirala z njegovo nujno zaščito, pri čemer je eden svoj politični položaj na koncu branil z mobilizacijo strankinih pristašev, drugi pa z obtožbo predsednika vlade, da je veleizdajalec. Prav to je bilo namreč zadnje Vebrovo sporočilo, čeprav se je minister skliceval le na 366. člen kazenskega zakonika. Ta sicer sankcionira spodkopavanje obrambnih ukrepov, toda če obrambne naprave, objekte, orožje … uničuje nekdo, ki je predsednik vlade ali če kot predsednik vlade opušča obrambo svoje države, je to veleizdaja, nič drugega ne more biti. Take rabote se ne preprečuje s proučevanjem možnosti, da bi premierja ovadil, ampak ga je treba nemudoma obtožiti pred ustavnim sodiščem, ga tam odstaviti in predati pravosodju, da ga uskladišči na Golem otoku. Gospod Veber, ki je kot slovenski dobrobiti zapriseženi minister ter »odgovorna oseba« obrambnega ministrstva spregledal tudi to neizbežnost, bo zdaj k njej verjetno pristopil kot (koalicijski) poslanec državnega zbora. Ni še vse zamujeno…

Tretji možni odgovor na zastavljena vprašanja pa je le še ta, da v delu politične srenje obstaja ocena, da je slovenska demokracija krhka. Samo v krhkih demokracijah je posedovanje ministrstva za obrambo, za vojsko ali policijo pomembnejše od upravljanja državnih financ, ministrstev za infrastrukturo, socialo ali šolski sistem. Nekoliko nerodno je, da se s tem ne strinjajo socialni demokrati. Nerodno za njih, kajpada.

V Sloveniji obstaja politično soglasje, da je mesto vojske v kasarnah. O tem načelu se ni nikoli glasovalo, a najmanj stranke, leve in desne, ki si pripisujejo zasluge za demokratični prevrat konec osemdesetih let, vedo, da teče beseda o zapovedi, naj vojski nikoli več ne pride na misel, da bi se s svojim aparatom vmešavala v notranjepolitične ali civilne zadeve. To načelo je treba šteti med »pridobitve revolucije«. Čisto mogoče je, da danes tako, kot je postavljeno, zveni nekoliko staromodno (prej ali slej pridejo iz mode vsakršne »pridobitve revolucije«), a tudi za noveliranje tega principa je treba pridobiti novo politično soglasje. Dotlej pa velja, da je bila razrešitev ministra le konsekventno izpeljano udejanjanje tega načela, čeprav je vsaka parlamentarna stranka z gospodom Vebrom tudi politikantsko kalkulirala. Katerikoli obrambni minister mora na enak način skleniti svojo politično kariero, ne glede na to, ali bi vojaško obveščevalno službo uporabil za varnostno analizo posledic prodaje nacionalnega telekomunikacijskega operaterja, analizo delovanja opozicije ali za analizo vaših nakupovalnih navad. Ker torej obstaja politični konsenz o tem, katere intervencije vojske v civilno sfero so nedopustne, tudi predsednik vlade ni potreboval nikakršnih ekspertnih (in na koncu votlih) pravniških mnenj o tem, ali sta obrambni minister in vojaška obveščevalno-varnostna služba kršila zakon. Vlada je politični organ, ki sprejema politične odločitve. Imenovanje in razrešitev obrambnega ministra je politična odločitev v enaki meri, kot je politična tudi odločitev o prodaji Telekoma ali katerega koli drugega državnega podjetja. O tem se ni treba sprenevedati niti se ni primerno skrivati za strokovnostjo, ko je za odločitev treba prevzeti politično odgovornost.

Podjetju Telekom je bila v tej epizodi dodeljena glavna vloga, čeprav mu v resnici ne pripada nikakršna vloga, tudi stranska ne. Namesto o Veberkomu bi prav lahko govorili tudi o Veberluki ali Veberpučniku oziroma o obrambno-varnostnih posledicah prodaje vsakega državnega infrastrukturnega podjetja, ki je zgolj žrtev dejstva, da država ne takrat, ko je neko podjetje že dala v prodajo (s pristankom tudi socialdemokratov), in ne danes nima nikakršne strategije upravljanja z svojim premoženjem. Zato z odstavitvijo obrambnega ministra, ki naj bi si prizadeval to napako popraviti z orodjem, ki mu je bilo pri roki, ta drugi del zgodbe še ni končan. In tudi ni videti nobene »poti v demokratični ekološki socializem«, če tisti, ki naj bi jo trasirali, ne uvidijo, da vanj ne moreš vstopiti s pomočjo uniform. Ali pač?

Državni zbor je večtedensko burlesko, polno »pozabljenih« in protislovnih izjav, zaključil na edino razumen način, z ministrovo odstavitvijo. S tem se je prvič v teh petindvajsetih letih zgodilo, da je član vlade na premierjev predlog odletel po tem, ko je nepravilnosti v vladi ugotovila ena od parlamentarnih nadzornih komisij, v njih pa ima večino vedno opozicija. Za slovenski parlamentarizem, premnogokrat utemeljeno zasmehovan ali zaničevan, pa tudi za demokratično kondicijo vlade, je to vendarle spodbudno dejstvo. Zlasti spričo teze, da v izvršne strukture oblasti vstopajo ljudje, ki demokracijo razumejo na (nekdanji!) južnoameriški način.