Verjetno kar vse našteto.
Koliko morate trenirati za svoj poklic?Pripravljam se vse poletje. Tečem, kolesarim, deskam, grem v telovadnico... Pozimi pa je čas samo za smučanje. Smučam tudi poleti, le da na drugih koncih sveta, predvsem v Južni Ameriki. To je moj osnovni poklic – smučanje na ekstremnih terenih, kjer me snemajo in fotografirajo za marketinški material.
Kako se dogovorite za določeno fotografiranje?Imam agencijo, ki mi organizira posebna snemanja in fotografiranja, nekatera pa organiziram sam. Poznam precej fotografov in snemalcev, ki jih najamem za snemanje. Končne posnetke in fotografije potem pošljem svojim sponzorjem, ki me plačujejo, da na snemanjih nosim njihove izdelke.
Kdo plača fotografe in snemalce?Na dogodkih, ki jih organiziram sam, fotografi in snemalci dobijo plačilo, potem ko prodajo moje fotografije in posnetke revijam, časopisom, televizijskim postajam... Predvsem gre za medije, ki so povezani s smučarsko industrijo. Drugače je na snemanjih, ki jih organizirajo sponzorji, ki fotografe in snemalce plačujejo po dnevih dela.
Kako pride do ideje za snemanje?Pri BMW so denimo sami dali idejo, da se avtomobil pelje po gorski cesti, jaz pa skočim čezenj s smučkami. Najprej smo poskusili, kako deluje kader, potem smo ga tudi posneli. Včasih pridejo naročniki že z izdelano idejo, včasih pa tudi ne. Vprašajo me, kaj atraktivnega bi lahko naredil.
Kako nevarno je to početje?Zelo. Med ekstremnim smučanjem te vedno ogrožajo plazovi in skale, ki so skrite v snegu. Ni tako nedolžno kot igranje tenisa. Toda ko to počneš dlje časa, dobiš izkušnje, kako čim manj tvegati.
Kako veste, kdaj je mera tveganja ravno pravšnja?To je glavno vprašanje. Nikoli ne moreš biti stoodstoten. Teren lahko čutiš in poznaš, toda vremena in plazov ne moreš vedno predvidevati. Zgodilo se je že, da se po kakšni strmini nisem peljal, ker se mi je zdelo prenevarno. Predvsem kadar preveč piha.
Kaj storite, ko vidite, da gre za vami plaz?Kričim nanj, naj se ustavi! (Smeh.) V resnici prav veliko ne moreš storiti. Uporabiš lahko le poseben balon, ki ga imaš v majhnem nahrbtniku. Sprožiš ga z drobno ročico, nato se napolni s tlakom iz majhne steklenice in te potegne na površje plazu. Toda če si enkrat že znotraj plazu, pomeni, da si nekaj zagotovo storil narobe ali pa si imel veliko smolo. Problem nastane tudi, če z balonom zadeneš ob skale ali veje in poči. Takrat ti težko kdo pomaga.
Ste balon že morali kdaj odpreti?Dvakrat v zadnjih desetih letih. Nahrbtnik z balonom imam vedno, kadar smučam na nevarnih terenih. A največ storiš za svojo varnost, če se nevarnim situacijam izogneš z dobrim predvidevanjem in poznavanjem okolice.
Kaj je bila vaša najbolj grozna situacija?Pred leti sem padel 400 metrov po pobočju. S kolenom sem se zadel v obraz in si zlomil ličnico. Bilo je noro. Mislim, da sem bil kar blizu temu, da bi se poslovil od tega sveta.
Ste izgubili zavest?Da. Zbudil sem se kakšnih deset minut pozneje, ko sem se ustavil. Nesreče se ne spomnim.
In kaj je rekla mama?Ni bila preveč vesela. (Smeh.) Na dom je prišla policija, ki je mojo družino obvestila, da sem se ponesrečil in da sem v bolnišnici. Precej je bila zaskrbljena, saj takrat še niso vedeli, kako hudo je z menoj.
Vas družina podpira pri tem početju?Najprej sem treniral smučanje, s čimer sem povezan od malih nog. Oče je imel veliko željo, da bi postal profesionalni alpski smučar, toda pri petnajstih letih sem se odločil za ekstremno smučanje, doma pa niso bili pretirano veseli. Zdaj je drugače, saj me podpirajo. Malce tudi zato, ker mama dejansko ne ve, kaj v resnici počnem in kje vse se spuščam. Misli, da smučam na varnejših pobočjih.
Še ni videla vaših posnetkov in fotografij?Je, seveda je, a vedno ji rečem, da ne gre za nevarne odseke in da poze na fotografijah delujejo bolj nevarno, kot je v resnici. Zanjo je bolje, da ne ve vsega.
Zakaj ste zamenjali alpsko smučanje za ekstremno smučanje?Bil sem precej talentiran, toda pri petnajstih letih sem imel težave s koleni, saj sem hitro zrasel. Imel sem težave s hrbtom, zato nisem bil več tako dober. Hoteli so me dati iz državne reprezentance, zato sem poiskal nov izziv.
Ali je iz vaše mladinske generacije zdaj kdo med najboljšimi alpskimi smučarji?Da, smučal sem skupaj s Felixom Neureutherjem. Do petnajstega leta sem bil celo boljši kot on. Zraven je bil tudi Bastian Schweinsteiger, ki je zdaj nogometaš pri Bayernu iz Münchna. Schweinsteiger je bil zelo talentiran smučar, toda pri petnajstih letih se je raje posvetil nogometu. Zagotovo se je odločil prav.
Če primerjate vaš sedanji zaslužek v ekstremnem smučanju, kako dobri bi morali biti v svetovnem pokalu alpskega smučanja, da bi zaslužili enako?Z ekstremnim smučanjem nikakor ne morem zaslužiti toliko kot Neureuther, da o Marcelu Hirscherju ne govorim. Najboljši na svetu zagotovo dobijo bistveno več. Kolikor poznam zaslužke v svetovnem pokalu, potem več od mene zasluži najboljša deseterica v svetovnem pokalu. Tu nekje.
Kje na svetu je vaša najljubša strmina?Vedno uživam doma v Mayrhofnu. V tujini pa imam najraje Aljasko, Kanado, Čile… Zraven uživam v naravi, gorah in divji naravi.
Sliši se kot sanjska služba.Da, a ne gre samo za smučanje. Z vsakim posnetim filmom poskrbimo, da je v ozadju tudi kakšna zgodba. Tako vključimo mnoge lepote narave.
Bi lahko delali v pisarni osem ur na dan?Ne! Ne vem, ali bi zdržal en sam dan. Kadar ne smučam, sem lovec. Predvsem poleti. Gre za kar resen posel, saj je treba spoštovati pravila. Toda tudi v lovu uživam, ker je v naravi.
Kako dolgo traja kariera ekstremnega smučanja?Odvisno od kolen, gležnjev, hrbta… Če je vse v redu, potem lahko kariera traja nekje do konca tvojih tridesetih let. Seveda lahko ekstremno smučaš tudi pozneje, a vprašanje je, na kako visoki ravni in na kako zahtevnih terenih. Moje telo je za zdaj zelo dobro. Lani sem si sicer zlomil nogo, toda drugače nimam številnih poškodb.
Kako pa je z vašim zaslužkom, če se poškodujete za dlje časa? Ste zavarovani?Da, brez zavarovanja zagotovo ne bi šlo, toda zavarovanje je zelo težko dobiti, če se ukvarjaš z ekstremnimi športi. Jasno je namreč, da se boš pri tem početju prej ali slej poškodoval, predvsem pa je verjetnost za nesrečo bistveno večja kot pri kakšnem drugem poklicu. Zavarovanje je zato zelo drago. Plačati ga moram sam. Tukaj mi nihče ne pomaga.