Pred nekaj leti sem namreč svojemu dobremu prijatelju profesorju Anthonyju Ogusu, članu Britanske akademije znanosti in umetnosti, opisoval naše tegobe in težave, pa mi je ta enostavno dejal, da imamo Slovenci en sam velik problem, to je prekletstvo male nacije. In res, pri nas se pravzaprav že od rojstva naprej vsi izjemno dobro poznamo med seboj, na tak ali drugačen način smo si vsi v nekakšnem sorodstvu, vsi vemo o vseh čisto vse, in to do zadnje umazane podrobnosti, vsi si medsebojno nekaj dolgujemo, gojimo medsebojne zamere in sovraštva, sodimo v to ali ono interesno ali vsaj politično omrežje ter smo neskončni notorični individualisti in nevoščljivci. Analitično gledano bi tako lahko trdili, da naši trenutni problemi v veliki meri izvirajo prav iz te naše vseobsegajoče medsebojne povezanosti. V svojem globokem bistvu smo še vedno preprosta, razpršena, samozadostna vaška skupnost, ki ji zaradi spleta zgodovinskih okoliščin (večstoletna otomanska, habsburška in druga totalitarna izžemanja, teroriziranja) in izbrane, takrat racionalne strategije preživetja ni bilo nikoli dano ustvariti večjih urbanih središč ali učinkovitih ekonomskih institucij, ki bi omogočale doseganje vsesplošne blaginje. V tem smo si zelo podobni s prebivalci baltskih državic ali pa recimo s prebivalci dalmatinskih otokov, ki so med seboj prav tako vsi po vrsti skregani, samozadostni in nezaupljivi do vsega tujega.

Pereči »problem male nacije« je tako viden prav povsod, tako v naših vsakodnevnih stikih, načinu javne diskusije, blokiranju vsakršnih odločitev, nedelovanju ključnih državnih institucij (ali vsaj njihovem počasnem delovanju) kot kulturnih vzorcih našega bivanja, delovanja in ekonomske organiziranosti. Ponotranjeni prastrah pred vsem tujim in novim, nasprotovanje vsakršnim institucionalnim spremembam, izboljšavam, pozivi k obuditvi utopične in za blaginjo uničujoče uravnilovke socializma z nesmiselnimi odpisi dolga, pereči problemi negativne selekcije in načela »ni važno, kaj zna, glavno, da je naš«, nenehnega zahrbtnega preigravanja na vseh ravneh in kotičkih naše družbe so tako samo zrcalo tega prekletstva male nacije. Slovenski mediji tako recimo z neskončnim užitkom, iz nekakšnega moralističnega svetohlinskega zgražanja, raztrgajo še tako smelo dobronamerno idejo, osebo ali politiko, izbrskajo še zadnjo umazano podrobnost o vsem in vsakomur in s tem soustvarjajo neskončni cikel naše majhnosti. Pri vsem tem pa pravzaprav sploh ne opazimo, da je svet v plamenih in da je sovražnik pred vrati.

V osupljivi lepoti naših vršacev smo po odhodu iz Jugoslavije tako ostali ujeti sami s seboj na svojem majhnem pravljičnem samotnem otoku. Ironično je ta otok po odhodu iz prejšnje skupne države postal kljub nasprotnim pričakovanjem še manjši in problem prekletstva male nacije še bolj pereč. Kultura določene nacije je namreč ekonomsko gledano v bistvu samo institucija za prenašanje informacij iz generacije v generacijo o tem, kakšno obnašanje je družbeno in ekonomsko želeno. Naši otroci so tem našim vzorcem nenehno izpostavljeni, jih nezavedno ponotranjijo in se potem začnejo tudi sami obnašati v skladu s to »kulturo«. Zato obstaja velika verjetnost generacijskega prenašanja tega negativnega vzorca in posledična nevarnost nadaljnje ujetosti v negativni spirali.

Seveda opisani problem male nacije ni nikakršna svetopisemska usojenost, cankarjanski fatalizem ali slovanskim narodom usojena podrejenost. Številne male nacije, kot je recimo Nizozemska, so to svojo majhnost, ki pravzaprav omogoča izjemno prilagodljivost, znale obrniti sebi v prid, uporabljeno institucionalno zdravilo za problem male nacije pa je dobro znano. Zavedajoč se našega temeljnega problema moramo podobno, kot so storili recimo Nizozemci v 16. stoletju, začeti sistematično izgradnjo popolnoma neodvisnih in učinkovitih sodnih, izvršilnih in zakonodajnih institucij. Z vso vztrajnostjo se moramo lotiti odprave problema negativne selekcije, trga limon in predalčkanja. Ustvariti moramo ozračje sodelovanja in tolerance, nagrajevanja in spodbujanja pridnih in uspešnih, mednarodne odprtosti ter institucionalnega okolja, ki bo omogočalo inovativnost in raziskovalno odličnost. Otresti se moramo neutemeljenega strahu pred tujci in vsem tujim (privatizacija) ter osvoboditi vse ustvarjalne potenciale naše nacije. Vzpostaviti moramo sistem učinkovite ekonomske organizacije, inovativnih ekonomskih inštitucij, varovanja prostega trga, vladavine prava, sistematičnega visokokakovostnega šolanja in raziskovanja ter začeti nenehno zniževanje transakcijskih stroškov in tako stopiti na pot napredka in blaginje. Ali kot je nekoč dejal vizionarski Erazem Rotterdamski, vsi skupaj se moramo začeti spreminjati in postati državljani sveta.

Doc. dr. Mitja Kovač je pravnik in ekonomist ter docent na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani.