Po letih neprespanih noči, z nenehnim občutkom krivde, da zaradi njegovega molka trpijo sicer dolgoletni izjemno prijateljski odnosi med Veliko Britanijo in veliko Rusijo, je pred novinarje stopil zdaj pomemben poslovnež Dimitrij Kovtun, nekoč pa navadna gorila oziroma telohranitelj kagebejevega vohuna Andreja Lugovoja, in razkril pravo resnico. Odkrito, od srca, z vidnim občutkom krivde, da se ni oglasil prej. V tradiciji velikih ruskih literatov Ivana Krilova (basni) in Aleksandra Puškina (poezija) je Kovtun zbasnil in spesnil resnico o tragični smrti nekdanjega vohunskega kolega Litvinenka, ki je šel s trebuhom za kruhom v širni svet, pristal pa v Londonu. Takrat v hotelu, leta 2006, so Litvinenko, Lugovoj in on, Kovtun, samo srebljali angleški čaj, ki se, mimogrede, ne more primerjati z ruskim, in obujali spomine na zlate vohunske čase, naštevali kolegice, ki so podlegle njihovim čarom, in klepetali o rezultatih zadnjega kola ruske nogometne lige. To je vse. Nobenih praškov in kapljic v čaju.
Zato je Kovtun globoko prepričan, da se je Litvinenko, nekako po naključju, po nerodnosti ali nepazljivosti dolgo časa sam zastrupljal s tem vražjim polonijem 210. Dejansko je po nerodnosti storil samomor. Nekaj je moral imel na sebi, v sebi ali pri sebi, kar je vsebovalo polonij, in to ga je počasi zastrupljalo in ubijalo. Več Kovtun ni hotel povedati. Najbrž iz solidarnosti do nekdanjega sovohuna, s katerim sta se skupaj borila proti kapitalizmu in imperializmu. Da ga ne bi osmešil ali umazal njegovega dobrega imena. Res ne bi bilo slišati ravno pohvalno – vohun, ki se je nehote sam ubil s polonijem.
Toda, povedal je povsem dovolj za nekaj, gledano iz Moskve, povsem logičnih teorij o samozastrupitvi. Zelo možno je, da si je Litvinenko zaradi nepazljivosti ali navdušenosti ob srečanju z ruskimi brati namesto natrena sam vsul v čaj polonij, ki ga je imel v podobni škatlici v drugem žepu. Morda je gospodinja, nevedna imigrantka iz Afrike, pri njem doma leta in leta namesto pralnega praška v pralni stroj stresala polonij, ta je prežel spodnje perilo in vsakokrat, ko si je Litvinenko nataknil spodnje hlače, je polonij pronical v telo. Morda je nekomu posodil avto in ta zmene je ponesreči polil polonij po sedežu, potem pa se je Litvinenko leta in leta vozil, ne da bi vedel, da mu radioaktivni sedež streže po življenju. London je veliko in umazano mesto. Če si ne umivaš rok redno, se hitro zastrupiš s polonijem. Tudi pri izbiri zelenjave človek ni nikoli dovolj previden. Lahko da je bila solata, ki jo je zaužil Litvinenko, uvožena iz okolice Černobila in si takoj kot jedrska elektrarna. Skratka, Kovtunovi resnicoljubnosti gre vsa zahvala, da je desetletnega spora med Londonom in Moskvo vendarle konec in da državi lahko spet zaživita v aktivni miroljubni koeksistenci.
