Vendar v primeru znamenitega newyorškega »downtownerja« Johna Zorna seveda ni tako. Če pustimo ob strani težka vprašanja, kaj vse je Zorn in kaj kot skladatelj in glasbenik pomeni v svetu nove glasbe ter za kakšno socialno ceno, vseeno drži, da enfant terrible newyorške avantscene izrecno in ambivalentno ponovno utrjuje klasično delitev dela na skladatelja in izvajalce, »eksekutorje« skladateljevih zamisli. Z eno posebno izjemo – noviteto, da Zorna kot skladatelja ravno brez avtorskih deležev sodelavcev, ki ne smejo biti goli izvajalci in »bralci« kompozicij, ne bi bilo. Ni ga brez njihovega posebnega oblikovanega zvena, imaginacije, improvizacijskih in skladateljskih prispevkov glasbenikov, ki tvorno interpretirajo njegovo muziko, se ji na različne načine podrejajo ali upirajo. To zmerom poudarja tudi sam. Tako je od konca sedemdesetih let dalje skrajno ekonomično širil svoj krog potencialnih sodelavcev, od svobodnih improvizatorjev do klasično izučenih glasbenikov. Ali kot se je nedavno tega širokoustil ob prejemu častnega doktorata na področju glasbe uglednega bostonskega konservatorija New England: »Ko si enkrat pripuščen v moj krog, notri ostaneš. Ni vrnitve.« Fanfare ob njegovi šestdesetletnici so sicer potihnile, toda Zorn ni nič manj skladateljsko/muzično maničen kot pred dvajsetimi leti. Album komadov za rockovski bend Abraxas je le eden izkazov te popolne deloholične obsedenosti, ponorelega niza izdaj arhivskega gradiva, novih in novih kompozicij, ki jih beleži na albumih pri svoji založbi Tzadik. Katalog in serije ciklusov (posameznih tematskih, kulturnih obsesij skladatelja) se samo debelijo.

Bend Abraxas je sestavil brooklynski basist in lutnjist Shanir Ezra Blumenkranz. V kvartetu so še bobnar Kenny Grohowski in električna kitarista Aram Bajakian in Eyal Maoz. Glasbeniki mlajše »srednje generacije« so že del »Zornovega kroga«, a tudi sicer dobro glasbeno podkovani; muzicirajo v najrazličnejših postavah in kontekstih, tudi v tradicionalnih glasbah zahodne Azije. Prvič se je bend spoprijel z Zornom že pred leti, ko je posnel komade iz njegove prostrane serije Book of Angels. Lanski album je iz njegove »arhivske mistične« serije – Zorna so pri skladanju za rock bend navdahnila mistična in spiritualistična besedila Giordana Bruna in čilskega avantgardnega filmskega režiserja Alejandra Jodorowskega. »Prevajanje« je torej dvojno, fascinacija nad izzivalnim misticizmom in prenos idej v glasbene zamisli.

Zorn je v preteklosti rad komponiral za rock bende, na primer za hardcorovske Pain Killer in električno Masado, pa v zadnjem času za The Dreamers in bučni orgelski trio. Pri tem tudi ni bil osamljen, ne prvi, a verjetno najopaznejši, duhovit in v preskripciji natančen. Abraxas zveni kot hrupni progresivni rockovski bend iz začetka sedemdesetih let, po drugi pa kot tripaški surferski bend s sanjavimi »oprostorjenimi« pasažami in minimalizmom repetitivnega dvogovora dveh strunarjev. Nedvomno kot rock bend z glavo in repom, na prvi posluh rahlo regresiven, a spet naenkrat odprto divji, gost. Vsekakor bučen, upoštevajoč »vedčeve« zapovedi in ukane, spoštujoč avtorski donesek interpreta. In, za posladek, tale mistična psihomagična rockovska zver, namazana z vsemi žavbami, prihaja muzicirat v Ljubljano. Zorn iz druge roke.