Šestindvajset let je imel Leon oziroma Leo, kot se je podpisoval sam, najmlajši otrok ljubljanskega nadučitelja Franca Bahovca, ko se je leta 1922 pridružil lekarnarjem v Ljubljani. Za njim sta bila takrat že študij farmacije v Gradcu in Zagrebu ter petletna delovna praksa, ki so mu jo deloma priznali iz medvojnih časov, ko je služboval v saniteti, preostalo pa je opravil v številnih lekarnah po kraljevini. Nazadnje v Leustekovi lekarni »Marija Pomagaj« na Resljevi cesti, kjer pa ni nameraval ostati dolgo. V njem je tlela želja po lastni lekarni in takoj ko je imel v žepu lekarnarsko koncesijo, je na magistrat poslal prošnjo za odprtje nove lekarne v najbolj prometnem delu mesta.
Seveda ni šlo tako preprosto. Lekarnarski ceh je bil že takrat strogo nadzorovan in zaprt. Ambicioznemu Bahovcu se je po robu postavilo vseh 11 javnih lekarn, zato niti ni presenetljivo, da je mestni fizikat (urad za higieno in preprečevanje nalezljivih bolezni) na koncu sklenil, da ni potrebe po novi lekarni. Kot je poudarila Mojca Ferle iz Mestnega muzeja Ljubljana, pa se Bahovec kljub zavrnitvi ni vdal: »Bil je eden tistih ljudi, ki dokazujejo, da če si nekaj res želiš, lahko to dosežeš.« Na bolje se je obrnilo, ko mu je vdova lekarnarja Prochazke odgovorila, da mu je pripravljena prodati lekarno »Pri zlatem orlu« za tri milijone kron. Obenem mu je dala vedeti, da se zanjo že zanimajo drugi, tako da Bahovec ni okleval. Slabi dve leti po pridobitvi naslova magister farmacije je prišel do svoje lekarne na Jurčičevem trgu in postal koncesionar petega rajona, ki je obsegal območje od Kongresnega trga do Trnovega in od Barjanske ceste do Ljubljanice.
Iznajdljivo do zaželene lokacije
Naslednje leto pa se je, zanimivo, znova pojavil pritisk na magistrat, da Ljubljana potrebuje novo lekarno. Tokrat je dala pobudo skupina, ki bi ji danes rekli civilna iniciativa, je pojasnila Ferletova. Hkrati je na pristojne naslovilo prošnjo tudi več lekarnarjev, Bahovec, ki si je prav tako želel boljšo lokacijo, pa ni šel še enkrat na led. Nasprotno, spretno se je domislil načina, ki ga na magistratu niso mogli zavrniti – najkasneje v začetku leta 1927 je sedež lekarne z Jurčičevega trga prenesel na ugodnejši Kongresni trg, ki je še vedno spadal v njegov lekarnarski okoliš.
V tedanji Žerjavovi hiši, kjer je danes cvetličarna, je Bahovec, ko so posli najbolj cveteli, zaposloval od sedem do deset ljudi. Prav tako so Ferletovi muzejski arhivski viri razkrili, da so v tistem obdobju postajale priljubljene injekcijske igle, toda ta magister farmacije ni upošteval trendov. Sam je prisegal na naravno zdravljenje. »Izziv so mu bili lastni zdravilni izdelki. Zagotavljal je, da jih izdeluje večinoma iz naravnih planinskih zdravilnih zelišč in mineralnih soli,« je še podkrepila Ferletova, ki je leta 2010 s pomočjo mlajše hčere Lidije Ariane Bahovec v muzeju pripravila razstavo »Za pomladno kuro priporočamo Planinka čaj!«. Tako se je glasil eden od oglasnih sloganov, s katerimi je svoj priljubljeni čaj iz 25 zdravilnih drog (zelišč) oglaševal doma in v tujini.
Sedemnajst čajnih mešanic
V Bahovčevem galenskem laboratoriju je nastalo več kot 40 izdelkov, med njimi tablete nibol in mast za pomoč pri išiasu, migreni, trganju, gripi in glavobolu, slatinske tablete za hujšanje, bomboni smreka proti kašlju, dolorex proti glavobolu ter razna medicinska vina za krepitev organizma. »Lahko bi rekli, da ni bilo težave, za katero v lekarni ne bi našli zdravila,« je strnila Ferletova in dodala, da pa je bil lekarnar Bahovec vendarle najbolj znan po čajnih mešanicah. Prijel se ga je vzdevek kralj čajev, saj jih je izdeloval vsaj 17 vrst: cvetlični čaj emona, super čaj za družabno uživanje in 14 vrst specialnih čajev proti različnim tegobam in boleznim, od hemoroidov do sifilisa in revme. Med vsemi pa je bil največja uspešnica čaj planinka za čiščenje krvi, ki mu je prinesel slavo tudi onkraj meja.
»Samo ena in edina je zdravilna planinska rastlina, ki raste na sončnih planinskih legah Slovenije,« je v eni izmed reklam opeval odvajalni čaj, ki ga je najprej zaščitil kot blagovno znamko v Kraljevini SHS, maja 1928 pa še patentiral na mednarodnem patentnem uradu v Švici. Iz zvezka, v katerega so vestno zapisovali pošiljke, je lepo razvidno, da je imel Bahovec konec tridesetih let filiale (podružnice) za prodajo čaja planinka na Dunaju, v Pragi, Bratislavi, Budimpešti, Trstu in Rimu, Zagrebu, Beogradu, Tirani in Aleksandriji. Obenem je imel svojega predstavnika v Združenih državah Amerike, s pomočjo katerega se je pojavljal v ameriških revijah, in tako osvojil oglaševalske strategije. V časopisju je začel oglaševati že decembra, predvsem pa je bil dejaven marca, ko je bil čas za pomladno kuro z njegovim čajem.
Vzpon med meščanstvo
»V Štajercu sem našla celo šalo, v kateri se pojavi čaj planinka, kar priča o tem, da ga je res poznala vsa slovenska populacija,« je še poudarila Ferletova, prek katere sta Bahovčevi hčeri muzeju med drugim predali reklamne brošure v domačem in tujih jezikih, od italijanščine do grščine. Na njih je podjetni lekarnar opozarjal na svoj zaščitni znak, zelo veliko pa je dal tudi na embalažo zdravil, kar je postala domena žene Lidije. Gospa Bahovec je imela veliko željo sodelovati pri moževem poslu, tako da so imeli doma vrsto pomočnikov, sama pa je, kot je v svojih spominih zapisala gospa Lidija Ariana, vodila laboratorij in pakiranje zdravil v družinski vili na Erjavčevi cesti in urejala pisarniške posle.
»V naši družini smo bili zares zdravi,« je še z mislijo na domačo lekarno zapisala Bahovčeva, ki je s svojimi spomini prikazala tudi, kako je družina živela pravo meščansko življenje. Vsako leto so dopustovali v Crikvenici, vsaj dvakrat na leto pa je imel oče poslovne sestanke v tujini, kamor je vedno vzel svojo ženo in pogosto tudi otroke. San Remo, Praga, Monako, Nica so na njihovih družinskih fotografijah, ena prav posebna fotografija pa je s prestižnega dunajskega opernega plesa. Privoščili so si ga lahko le najpremožnejši, zato Ferletova predvideva, da sta bila Bahovčeva edini par iz Ljubljane.
Ta pravljični vzpon med elito, ki si ga je Bahovec priboril s svojo podjetnostjo, pa je že hitro doživel žalostni konec. Povojna oblast je lekarnarju zaplenila vse premoženje, ga zaprla in mu onemogočila opravljanje ljubega poklica. Bilo je zelo težko, a številne težave so družino še bolj zbližale, je zapisala Lidija Ariana. Njeni starši, ki jih ima v najlepšem spominu, so nekaj let kasneje začeli delati na drugem področju in ponovno pokazali svojo sposobnost, ki jim je nihče ni mogel vzeti.