Še več: Tivoli je bil na vseh ključnih tekmah razprodan, skupno pa si je tekme ogledalo za ljubljanske (in slovenske) razmere neverjetnih 100.000 gledalcev. Dovolj, da je bil hokej znova blizu statusu moštvenega športa številka 1, podobno kot v začetkih osamosvojitve. Derbi je bil vreden svojega imena, na tekmah za naslov državnega prvaka pa je bil prisoten tudi izrazit čustveni naboj. Osvojiti novo zvezdico je imelo smisel.
Piše se leto 2015 in slovensko klubsko dogajanje je postavljeno na glavo. Igranje v EBEL je za Jesenice zgolj pobožna želja, Ljubljančani pa so se morali sprijazniti z dejstvom, da zgolj tekmujejo in igrajo obrobno vlogo. Da bi ponovili uspeh izpred sedmih let, se zdi misija nemogoče. Kakovost kadra je občutno nižja, dolgovi bankrotiranega kluba se merijo v milijonih evrov. Kdaj je bil Tivoli nazadnje razprodan, pa se spominjajo le redki, ki še zaidejo pod Šišenski hrib.
Če bi v Sloveniji vladala normalna klubska hokejska scena, bi se danes začel praznik, pred tekmami za naslov državnega prvaka pa bi znova vsi govorili samo o hokeju. Realnost ni taka in zdi se celo, da so tekme državnega prvenstva nebodigatreba in to, kdo bo prvak, sploh ne bo pomembno. Tudi peščici tistih ne, ki obema kluboma še niso obrnili hrbta.
Kako ironično se ob tem zdi, da reprezentančni hokej doživlja pravljične čase, risi pa bodo že čez tri tedne na svetovnem prvenstvu na Češkem skušali ponoviti lansko neverjetno zgodbo z olimpijskih iger, ko so zmogli priti med osmerico najboljših. Morebiti celo s pomočjo Anžeta Kopitarja, ki zna onkraj luže ostati brez končnice, pa čeprav njegovi kralji branijo naslov prvaka.