Res sem imel srečo. Padli so tik pred mano, mojega kolega Guardinija so stisnili v sendvič in nekaj trenutkov prej sem že slutil, da je ta gmota kolesarjev ne bo dobro odnesla. Še pravočasno sem malce zavrl. Instinktivno nisem tvegal, da bi morda izkoristil dobro priložnost in lahko sprintal z majhno skupino s Kristoffom. Morda tudi zato, ker mi dirka ni prav nič všeč. Sedemkrat sem že vozil na njej, najmanj petkrat je prišlo do skupinskega padca pred ciljem, dvakrat sem padel tudi sam.
Kako ste sicer doživeli dirko Po Flandriji, ki jo kolesarji najbolj cenite, mar ne?Flandrija je po mojem največja. A ne zato, ker se tudi sam štejem med kolesarje, ki jim ustreza. To je dirka, kjer se vseskozi nekaj dogaja. Ljudi ni ob cesti nikjer toliko kot v Flandriji. Tu je vzdušje zares pravo. Vse to nas kolesarje ponese v oblake. Po 120 kilometrih, ko se začnejo ozke in slabše ceste, se začne boj za vsak centimeter ceste. Ne odločajo le noge, ampak predvsem glava. Zraven pa je treba imeti tudi srečo, saj je veliko padcev in počenih gum. Odloča zbranost. Samo majhna nepazljivost in v koloni zlahka izgubiš trideset mest.
Kakšno je pravzaprav vzdušje na dirki?Težko ga je opisati. Treba ga je doživeti. Naj povem drugače: težko se je ustaviti za malo potrebo, saj je ob cesti vedno polno ljudi. Griči z znamenitimi kratkimi vzpetinami se kar tresejo. Grmi od navijanja. Priporočam vsakomur, ki mu je všeč kolesarstvo, da doživi nekaj takega. Vsak kolesar bi moral doživeti nekaj takega. Dam roko v ogenj, da mu ne bo žal.
Spremljevalni avto servisne službe je zbil kar dva kolesarja.Kar se je tokrat zgodilo, je ekstrem. To se ne bi smelo zgoditi. To je nedopustno. Treba je vedeti, da smo kolesarji v koloni od 120. kilometra naprej in vozimo na polno. Po cestah, kot je tlakovani drevored v Logatcu, čez 19 vzpetin, z vsemi posebnostmi lokalnih cest... Kolesar je težko še bolj pazljiv. Chavanela so zbili od zadaj kot mene na Touru pred tremi leti. Groza.
V nedeljo vas čaka še Pariz–Roubaix, prav tako zelo posebna dirka.Razlika je očitna. Gledalci pred televizijskimi zasloni jo imate raje, ker je še brutalnejša. Če Flandrijo kolesarji poveličujejo, ker gre za enkraten šov ob cesti, je Roubaix spoštovan po drugi plati. Tudi v terenu je razlika. Če je Flandrija namenjena širokemu spektru kolesarjev, nikoli pa se ne ve, kateri bo prevladoval, so na Roubaixu dobri samo specialisti za tlakovane ceste. Kocke v Belgiji so »lahke«, na Roubaixu pa trde, velike, brutalne in polne lukenj, da lahko noter pade cel človek. Roubaix te pretrese do zadnje celice.
Že danes greste na ogled trase.Ogledali si bomo zadnjih 90 kilometrov. Sicer je nekaj kolovozov še poplavljenih, a ogled je pomemben. Tako si obnovim spomin. Sicer med dirko prihajajo tudi podatki iz spremljevalnega avtomobila, a je vedno dobro videti in vedeti več. Sam sem se vedno dobro znašel, če sem vedel, kako poteka trasa. Tudi pri zmagi na Vuelti. Kar nekaj energije je mogoče prihraniti, če potek predvidevam vnaprej, kot poteze pri šahu.
Videti je, da z velikim veseljem čakate 113. izvedbo, čeprav ste predlani staknili hudo poškodbo.Roubaix sedaj rad vozim, pa čeprav sem dirko ob začetkih sovražil. Težko opišem, koliko bolečin v rokah, zapestju, zadnjici, hrbtu in vratu sem občutil. Vse se je spremenilo na bolje, ko sem osvojil specifično tehniko vožnje. In ko sem v Astani dobil prilagojeno kolo. Ugotovil sem, da imam tudi sam nekaj manevrskega prostora za dober dosežek, in dirko sem vzljubil. Razumljivo imam tudi visoke cilje.
