Prestol kraljice sodobne umetnosti v svetovnem merilu trenutno pripada japonski likovni ustvarjalki Jajoj Kusama, rojeni leta 1929. Vsaj tako je po raziskavi o najbolj obiskanih razstavah v lanskem letu po vsem svetu ugotovil londonski mesečnik za vizualno umetnost The Art Newspaper. Skratka, na vrhu se tokrat ni znašel kak Damien Hirst, tudi ne Jeff Koons, ki je svojo skulpturo Balloon Dog, veliko oranžno balonasto figuro psa, pred dobrim letom prodal za vrtoglavih 58,4 milijona dolarjev in s tem postal avtor najdražjega na dražbi prodanega umetniškega dela katerega koli živečega umetnika – kajti retrospektivna razstava 86-letne Japonke z naslovom Infinite Obsession (Neskončna obsedenost) je lani samo v Južni in Srednji Ameriki privabila več kot dva milijona obiskovalcev. Na gostovanju po Braziliji si je postavitev po podatkih britanskega časnika The Independent ogledalo dobrih 8000 ljudi na dan; kar za polovico skromnejši je bil, denimo, obisk Koonsove sicer zelo hvaljene razstave v Whitney Museum of American Art lansko poletje.
»Kusamova je edina od naših umetnikov, ki se dobro prodaja na vseh celinah. Njena pristnost uživa redko videno podporo umetniškega esteblišmenta, a je hkrati tudi širše priljubljena,« opisuje popularnost Japonke Glenn Scott Wright iz britanske galerije Victoria Miro, kjer zastopajo tudi Kusamovo. Ta namreč s svojimi deli trenutno uspešno gostuje še v Aziji, po velikih retrospektivnih razstavah v New Yorku, londonskem Tate Modern in pariškem Centre Pompidou v zadnjih treh letih pa se zdi, da je Kusamova v ozadje potisnila celo razvpito Marino Abramović.
Pikčaste halucinacije
Njeno delo je po vsem svetu prepoznavno po igrivi rabi pikčastih vzorcev in živih, kričečih barv, ki izvirajo iz halucinacij ter obsesivnih misli, tudi samomorilnih, ki jih je doživljala že v mladosti. »Kot otrok sem v duševnih stiskah do neskončnosti risala en in isti motiv. Enake vzorce sem med slikanjem našla na stropu, na stopnicah in na oknih, imela sem občutek, da so se razširili povsod. Zato sem se jim približala in se jih poskušala dotakniti. Naenkrat so začeli plezati še po moji roki,« o svojih težavah, ki jih je preusmerila v ustvarjanje izjemnega umetniškega opusa, razlaga Kusamova, ki že skoraj štirideset let prostovoljno živi v psihiatrični bolnišnici. »Pike so zame simbol sveta, kozmosa, zemlje, lune, sonca, zvezd. Vse to je narejeno iz pik. Vi in jaz, vsi smo pike,« svojo neobičajno obsesijo opisuje slavna Japonka.
Njeni umetniški začetki so povezani z nasprotovanjem tradicionalistični družini in konservativni japonski družbi, v kateri se je kot ženska ustvarjalka le težko uveljavljala. Po samostojnih razstavah v rojstnem Macumotu in Tokiu se je, navdušena nad evropsko in ameriško avantgardo, v šestdesetih letih prejšnjega stoletja preselila v New York, kjer je ustvarjala pod vplivi abstraktnega ekspresionizma in se dokazovala v okolju, ki so mu prav tako vladali moški, ona pa je bila kot Azijka v njem dvakratno tujka. Slikanje je zamenjala za kiparjenje in instalacije, začela je razstavljati ob Andyju Warholu in Claesu Oldenburgu ter s svojim zaščitnim znakom – neskončnimi mrežami ponavljajočih se vzorcev in svetlobnimi instalacijami, prezrcaljenimi v ogledalih, ki so ustvarjala brezkončne prostore – osvojila svet poparta.
Najdražja še živeča umetnica
Kot umetnica se je Jajoj Kusama preizkusila v mnogih formah – od slikarstva, kolažiranja in performansa do okoljske umetnosti, predvsem instalacij, oboževalce pa ima tudi v filmski in modni industriji. Stalnica vseh naštetih medijev ostaja njena osredotočenost na psihedelične barve, ponovitve in vzorce, v katerih se zrcalijo avtobiografske, psihološke in seksualne vsebine. Kot pogost motiv njene ustvarjalnosti se med drugim pojavlja morje falusov, za katere avtorica, ki zase pravi, da je že vse življenje aseksualna, pojasnjuje, da jih je med spopadanjem s fobijo pred penisi upodabljala v smislu umetniške terapije.
Sledi svojega čopiča je pustila v avantgardi, popartu, minimalizmu, nadrealizmu in feministični umetnosti, danes pa ji priznavajo veličino najbrž najpomembnejše japonske ustvarjalke sodobne umetnosti. Med kritiki se kakopak najdejo tudi tisti, ki jih misterij o njeni hipnotični ekstazi ne prepriča in njene stvaritve ocenjujejo zgolj kot skupek popkulturnih mehurčkov, a cena njene umetnosti, predvsem tiste z začetkov kariere, vztrajno raste. Lani je prevzela naslov »najdražje« še živeče ženske umetnice, saj je bilo njeno zgodnje delo Belo št. 28 iz serije Infinity Nets (Mreže neskončnosti) na dražbi prodano za rekordnih 7,1 milijona dolarjev.
Zatočišče našla v bolnišnici
Ko se je Kusamova v zgodnjih sedemdesetih letih izčrpana od ustvarjanja v ZDA vrnila na Japonsko, se je znašla v klobčiču konservativne umetniške scene, v kateri takrat ni bila širše znana. Leta 1977 se je ob nenehnih duševnih težavah, ko tudi po več dni zapored ni jedla ničesar, odločila poiskati zatočišče v psihiatrični bolnišnici v Tokiu, kjer svoje umetniško delo nemoteno nadaljuje vse od takrat. Svojemu ustvarjanju se na dnevni ravni posveča v manjšem studiu, kjer sodeluje z ekipo pomočnikov, ki skrbijo tudi za njen arhiv in knjižnico. »Mislim, da lahko pri Kusamovi govorimo o nekakšni norosti, v okviru katere pa je umetnica hkrati docela pri zdravi pameti. Svoje travme in izkušnje iz preteklosti, prav tiste, ki bi mnoge druge uničile, je izkoristila na nadvse produktiven način,« o svojem sodelovanju z japonsko ikono pripoveduje Frances Morris, kustosinja londonskega Tate Modern.
Jajoj Kusama je leta 2006 kot prva ženska na Japonskem prejela nagrado praemium imperiale, eno najvišjih japonskih nagrad za umetnike z globalnim vplivom, Japonsko pa je v preteklosti tudi predstavljala na beneškem bienalu. In kot da vse našteto še ne bi bilo dovolj, se Kusamova posveča tudi literarni karieri. Objavila je že vrsto proznih del, zbirko poezije in – kaj pa ji ob tako ekscentrični življenjski zgodbi drugega preostane – avtobiografijo.
