Dobra cesta je seveda nujna za gospodarski preboj pokrajine. A Belokranjcem je jasno, da ta ne bo dovolj, če ne bodo naredili preskoka tudi v glavah in se začeli bolj povezovati, še posebno v turizmu in morda tudi v podjetništvu. »Gospodarski in turistični razvoj je v nas samih,« je prepričana dolgoletna turistična delavka, zdaj gostinka Andreja Veselič. Tako kot njej je tudi Matjažu Pešlju, ki upravlja prenovljeni metliški hotel in kamp v Podzemlju, že dolgo jasno, da Kolpa, dva poletna meseca in belokranjska pogača za preživetje niso dovolj. Konec je tudi avtobusnega turizma. »Osredotočiti se moramo na individualne goste, kolesarje, pohodnike. Teh je vedno več. In ponuditi jim moraš, kar tisti trenutek, ko pridejo k tebi, potrebujejo,« pravi Pešelj.

Prepričan je, da je mogoče uspeti tudi v Beli krajini, a je pač treba vložiti ogromno truda in marsikateri evro iz svojega žepa. »Mladi smo začeli ostajati tu, kajti priložnosti so, še posebno v turizmu,« razmišlja. Na sončni strani Gorjancev, kjer se zdi, da je bila domačinom gostoljubnost položena v zibelko, gostje v povprečju ostanejo dve do tri noči, a nekateri že prihajajo tja tudi na počitnice. »Veseli nas, da družine, v glavnem iz držav Beneluksa in Nemčije, tu ostanejo tudi po 14 dni ali več,« dodaja Pešelj.

Brez povezovanja bo težko

Največji skok pri številu tujih gostov in nočitev je belokranjski turizem naredil leta 2011, leto po prejetju nagrade evropska destinacija odličnosti. Število tujih nočitev, ki jih je sicer okoli dvajset odstotkov, se je samo na območju črnomaljske občine takrat povzpelo na 10.700, kar je pomenilo tretjino vseh nočitev. A že v letu 2012 jih je bilo spet manj. Število gostov, zlasti na račun domačih, v zadnjih letih sicer raste, a je zaradi pomanjkanja denarja uspeh v veliki meri odvisen od kreativnosti ponudnikov. Te ne manjka belokranjskim mladinskim organizacijam, ki so si z izjemnimi mednarodnimi projekti in izmenjavami ter tudi uspešnimi festivali že izborile svoje mesto in dvigujejo turistično statistiko.

Obisk bi bil po mnenju mnogih še boljši, če bi imeli enotno turistično organizacijo, ki bi povezala ponudnike vseh treh občin, skrbela za skupno trženje, predstavitve na sejmih. Povezovanje torej, ki bi bilo po besedah predsednika Območne obrtne zbornice Metlika Stanislava Križa nujno tudi v belokranjskem podjetništvu. »Vsak zase je premajhen, da bi sploh lahko uspešno nastopal na trgu, se prijavljal na razpise. Tako se obrtniki pojavljajo šele v tretjem, četrtem kolenu, kjer so slabo plačani, šibki.«

Ideje o reševanju visoke brezposelnosti v Beli krajini s preusmerjanjem v kmetijstvo prav tako niso zaživele, kljub naravnim danostim. Tako so mnoge obdelovalne površine že leta prepuščene zaraščanju. A nekaj kmetij vendarle je, tudi ekološka zavest je živa. »Za lastno preživetje je dovolj. Če se hočeš pojaviti na trgu, potrebuješ količine. Lani se je tako pojavil kupec, ki bi kupil 600 kilogramov česna, pa ga vsi skupaj niso imeli toliko,« pravi Križ.

Velik problem belokranjskega kmetijstva, tudi vinogradništva, je razdrobljenost parcel. Vinogradi Jožefa Prusa s Krmačine se razprostirajo na šestnajstih parcelah. Z 8,5 hektarja vinogradov, na katerih raste 46.000 trsov, je največji zasebni belokranjski vinogradnik. Ker bi se rad še širil, vinogradniške površine zdaj kupuje od hrvaških državljanov, ki imajo zemljo na slovenski strani.

Nekoč močna navezava na Hrvaško

Bela krajina je bila vedno močno povezana s Hrvaško. Vse do osamosvojitve. »V gospodarskem pogledu nam je 25 let meje na Kolpi naredilo ogromno škode. Ves živelj, od Črnomlja, Metlike do Karlovca, je trgovsko gravitiral sem. Še leta 1991 je imela Metlika več zaposlenih, kot je bilo aktivnega prebivalstva. Dobro ji je šlo vedno, ko je bila odprta proti jugu. Ko pa se je poskušala povezati z Novim mestom, smo bili tepeni,« ugotavlja Križ.

Dejstvo je, da brez dobre cestne povezave razvoja Bele krajine ne bo, je prepričan direktor Gospodarske zbornice Dolenjske in Bele krajine Tomaž Kordiš. »Vlada je v programu leta 2011 zapisala, da je tretja razvojna os instrument, ki bo pripomogel k ekonomski, socialni in teritorialni koheziji ter vodi k bolj uravnoteženemu razvoju slovenskih regij. Torej je sama prepoznala izjemen pomen te prometnice za našo regijo. A doslej od tretje razvojne osi nimamo še nič! Razen decembra 2012 sprejetega državnega prostorskega načrta za odsek od avtoceste Ljubljana–Obrežje pri Novem mestu do priključka Maline, vključno s predorom.«

Podatki kažejo, da se ob celotni razvojni osi od Koroške do Bele krajine ustvari več kot 17 milijard evrov prometa na leto. »In če nimaš primerne cestne povezave (železniške tako ali tako ni), nisi konkurenčen,« pravi. Na srečo podjetja Akrapovič, ki ga v Črnomlju že težko pričakujejo, slaba prometna infrastruktura ni odvrnila od načrtov. »Ko smo načrtovali selitev, smo razmišljali tudi o možnosti povezave prek Hrvaške in letališča Pleso. Seveda močno podpiramo čimprejšnjo gradnjo tretje razvojne osi in s tem avtocestno povezavo do Črnomlja, saj bosta s tem vsakdanja logistika in transport močno olajšana,« so povedali v podjetju Akrapovič. Kordiš ob tem opozarja še na eno dejstvo: »Tretja os ni le povezava znotraj Bele krajine, ampak je baltsko-jadranski koridor. Tu je tudi najhitrejša povezava od Karavank prek Ljubljane in Novega mesta na cestno povezavo Zagreb–Reka–Split.«

Program pomoči Pokolpju, katerega levji delež odpade prav na cestno infrastrukturo, je torej v veliki meri neučinkovit. Očitno s figo v žepu je vlada ponudila tudi četrti javni razpis za spodbujanje začetnih naložb in ustvarjanje novih delovnih mest. Pričakovali so 4,2 milijona evrov, dobili 1,5 milijona, od tega le pol milijona za podjetništvo, pravi direktor Razvojno-informacijskega centra (RIC) Bela krajina Peter Črnič. »Naložbe bi morala podjetja končati do 23. oktobra letos, in bodo opravljala tudi gradbena dela, je to praktično nemogoče. Zato se res sprašujemo, kakšen je bil namen razpisa.«

Podjetja si bodo počasi opomogla

V vsem Pokolpju se je število brezposelnih med letoma 2009 in 2014 povečalo za več kot tisoč, od tega samo v Črnomlju za 550. A na srečo ima vsaka od treh belokranjskih občin tudi nekaj podjetij v dobrem finančnem položaju, malih in velikih. Gazela Cablex plastik doživlja izjemno rast, Livar v Črnomlju zaposluje in napoveduje razvoj, razvijajo industrijsko cono Kanižarica, tudi metliški Kolpi gre dobro, Beti pa je celo največja regijska izvoznica v ZDA.

Po dveh, treh letih se že kažejo tudi konkretni učinki aktivnega privabljanja investitorjev. »Večinoma gre za italijanska podjetja, pri njih so davki trenutno zelo visoki, zato se mnoga selijo v tujino, proizvodnjo pa želijo postaviti čim bližje. Slovenija je torej pri mnogih prva izbira,« razlaga Črnič.

In če se pri cesti zapleta na državni ravni, se pri daljnovodu Črnomelj–Kočevje tudi na lokalni. Kakor koli, Belokranjci še vedno zgolj izgubljajo, pa naj gre za ceste, šole ali pa davčne izpostave. »Imamo zakon o skladnem regionalnem razvoju, ki se več kot očitno ne izvaja. Kajti če bi se, ne bi prihajalo do vse večjih razlik. Tako pa imamo Slovenijo dveh hitrosti,« je prepričan Kordiš.