»Veš, Miroslav, to pa ni lepo! Če ti ne maraš Janka iz našega bloka, je to tvoja stvar. Če ti je ukradel fračo, ne vem. Vem pa, da je meni ni. In Janko je fejst fant, pa še kako. Mamica mu včasih reče kar 'ti medvedek moj' in tudi 'veperček moj zlati' sem že slišal. Ja, a ni lepo, če te imajo tvoji za ljubko živalco?« je imel monolog korenjaški Dejan, ki ima sicer najraje svoj vrtiček in pravi, da je po srcu kmet, čeprav je v mestu doma. »Hja, Dejan, tako pa ne gre! Če si z Miroslavom, si pač z njim. In potem ne moreš biti še z Jankom, ki mi gre s temi frnikolami res na živce. Zdaj s fračo samo še kozle strelja! No, sicer pa imam jaz do tega spora svoje stališče – a se z njim ne strinjam!« Karl ali za mamico Korlček rad filozofira po kratohlačniško in se mu mnogi radi posmehujejo. Nič pa me ne bi presenetilo, če bi na koncu tista sporna frača pri njem ostala. Lukec (z levico je spreten, ko brska s kazalčkom po nosu) tokrat ni imel težav s tem, kdo je njegov prijatelj: »Jaz pa obeh ne maram, s fračo pa z levo roko zadenem bolje kot oba skupaj. Miroslav je tečen, ker se vedno na neke predpise sklicuje, a je Dejan zanj ali proti, me ne briga!« Mali je nadobuden, včasih opazim, da so njegove samosvoje trditve že naletele na občudovanje, punci ga tudi radi pogledata: »Jaz samo to vem, da je najbolj priden učenec iz našega razreda zašpecal Janka, da je vzel fračo! In ima prav: če nekdo nekaj vzame, ga lahko špecaš. Ker je tisti gospod, ki stoji malo višje v cerkvi, rekel, da je kraja greh in božja zapoved….« V tistem so Milči, ki vedno zna vplesti tudi božje zakone in postave, kar kaže na dobro vzgojo doma in v cerkvi, skoraj skupaj prekinili: »Ja tisti tvoj Matejček, saj vemo… Matej in Milči sta lubček in lubica…« so se skoraj v zboru drli. Mateja ne poznam, špeca pa učinkovito, če je na dvorišču prepir vedno bolj ognjevit: »Miroslav se vedno tako visoko drži. Če še Dejana ne more ukrotiti, potem ni glavni. Se spomnite, ko smo se šli vojake, kako sem se znal dobro igrati? In moje komande so jasne, ne pa meglene. Miroslav, ti si ena reva, ker Jankotu frače ne moreš vzeti, kako boš glavni!?« je bil odločen z odsekanimi stavki Janez, ki ima neverjetno rad igrice, kjer komandira, in me spomni na »kaplarja« iz časov, ko so še z rdečo zvezdo na kapah poslušali trapaste ukaze trapastih napihnjencev. Alenka je bila tokrat bolj tiho, ker so tudi njo nedolgo nazaj lepo zašpecali in bo zdaj morala celo na zagovore hoditi. Punca je bojda kar svoje ime na listič napisala, ko so glasovali za najbolj priljubljeno sošolko. A se je nehote izdala, ko je napisala »jaz« in se podpisala »Alenka«…

Miroslav je vse presenetil in rekel: »No, a se gremo zdaj igrat? Zadeva je urejena!« In ni nihče vedel, kako je urejena, kdo jo je uredil in kaj je sploh narobe. In neverjetno: bilo je natanko tako kot takrat, ko sem od vrat do stanovanja razmišljal, kako se bom uprl ukazu najdražje, potem pa smeti stresel v smetnjak. In je bilo urejeno!