V tem, kar je rudnik pustil za sabo, svet ni prepoznal le dediščine, ampak tudi znanje. Tako je Idrija dobila prestižno “nalepko”, ki jo pričvrščujemo na naše turistične objekte: znak Unescove svetovne dediščine. Žal pa je razvijanje turizma kompleksen stroj, ki mu nalepke ne služijo, če ni prisotno budno oko strokovnjakov, ki ga vzdržujejo in posodabljajo ter prilivajo gorivo v obliki evropskih sredstev. Prav tako ni dovolj, če imamo dediščino in strokovnjake. Za pozitiven rezultat je treba nekako vključiti tudi podmladek.
O tem smo se pogovarjali z Ivano Leskovec, direktorico Mestnega muzeja Idrija. Preleteli smo skrivnosti in manjkajoče strani navodil za uporabo Idrije.
Sodelovali ste pri pripravah za vpis Idrije na seznam Unescove svetovne dediščine. S čim je Idrija dokazala svojo svetovno izjemnost?Že sredi 16. stoletja se je za pridobivanje srebra v južno- in srednjeameriških rudnikih uveljavil postopek amalgamacije, to je postopek pridobivanja srebra s pomočjo živega srebra.
S pomočjo te tekoče kovine, ki jo je Amerika dobivala iz dveh največjih živosrebrovih svetovnih rudnikov, španskega Almadéna in naše Idrije, so proizvedli enormne količine srebra in delno zlata. Te dragocene kovine so se vračale v Evropo kot surovine, predvsem pa kot denar. In ta denar je omogočal razvoj in razcvet novoveške Evrope ne le v gospodarskem pogledu, ampak tudi na področju znanosti, kulture, umetnosti. Govorimo lahko o obliki industrijske revolucije, kjer je pomembno vlogo odigrala prav Idrija s svojim rudnikom. Različna znanja in tehnološki procesi, povezani s pridobivanjem rude in proizvodnjo kovine, so se prenašali med rudniki in njihovimi metalurškimi obrati ter oblikovali skupaj z življenjem ljudi na teh območjih svojevrstno »kulturo živega srebra«. Poznavanje in ohranjanje te kulture in njene zgodovine je pomembno za razvoj vsega človeštva.
Je vpis na Unescov seznam v Idrijo že pripeljal turiste?Od vpisa leta 2012 do danes je minilo premalo časa, da bi lahko o tem resno presojali, vendarle pa velja poudariti, da se je v letu 2014 v idrijskem muzeju obisk turistov povečal za deset do petnajst odstotkov. Več kot četrtina vseh obiskovalcev je tujcev, ki prihajajo z vsega sveta. Vemo, da del spada med tako imenovane Unescove turiste, ki redno obiskujejo novo vpisane destinacije. Marsikateri turist pa se je napotil v Idrijo tudi zato, ker je na avtocesti videl Unescove oznake.
Bi morala biti idrijska prioriteta nadaljnja obnova objektov, ki so pomembni za ohranitev dediščine, ali bi bilo denar bolje vložiti v ureditev kulturnih ali mladinskih objektov?Družba se mora razvijati uravnoteženo. Če nam primanjkuje denarja za zdravstveni dom, ne moremo reči, da bomo vse preusmerili v zdravstvo, druga področja življenja, na primer kulturo, pa zapostavili. Seveda denarja ni nikoli dovolj za vse. Strinjam pa se, da si mladi zaslužite ustreznejše prostorske razmere, kot jih imate.
Res je tudi, da Idrija nima spodobne kulturne dvorane. Moramo pa se vprašati, kdo bi bil potem sposoben organizirati prireditve in katere. Še najlaže je zgraditi dvorano, težje pa je skrbeti za njeno življenje. Ne le nekaj dni na leto, ampak vse leto. To terja močno programsko ekipo in finančna sredstva. To je vsekakor velik izziv za današnjo Idrijo, tudi za mlade.
V mestu si želimo dvorane za gledališke predstave, filmske projekcije, za delo dramskih in plesnih skupin ter za godbeno društvo.Te dejavnosti si zaslužijo primeren prostor, saj dobro delajo in lahko pokažejo rezultate.
Kaj se dogaja z obnovo rudniškega gledališča iz 18. stoletja, ki je najstarejša gledališka stavba v Sloveniji?Obnova rudniškega gledališča je v pristojnosti lokalne skupnosti, Občine Idrija. Znano pa mi je, da se na tem projektu intenzivno dela. Obnova rudniškega gledališča je zelo kompleksen projekt. Na eni strani je to dediščina, spomenik najvišjega kulturnega, državnega pomena. V njeni rekonstrukciji je treba upoštevati spomeniškovarstvene smernice, obenem pa je treba objekt za današnjo uporabo povečati. To sta elementa, ki ju je treba sestaviti skupaj. Na občini so na idejni ravni ta problem že rešili, treba pa je še pridobiti finančna sredstva za to velikopotezno obnovo. Že nekaj časa pa za tovrstne naložbe ni denarja, razen evropskega.
Dobili pa smo evropska sredstva za obnovo rudniške topilnice. Zakaj je to tako pomembno?Topilnica je ključni element v zgodbi o dediščini živega srebra. Dediščina, ki je v Idriji zdaj dostopna za oglede javnosti, je dobro predstavljena v delu, kjer govorimo o rudišču, rudi, rudniku in načinu dela pod zemljo ter načinu življenja rudarjev in mesta nad zemljo. Vendar Idrija v svet ni izvažala rude, temveč končni produkt – živo srebro. Žal imamo proizvodnjo živega srebra iz surove rude še zelo slabo prezentirano. Imamo ohranjene objekte na območju rudniške topilnice , veliko znanja o topilništvu in veliko tehnologij, ki nas povezujejo z Almadénom in tudi drugimi živosrebrovimi rudniki na svetu. Šele z obnovljeno topilnico in muzejsko prezentacijo v njej bo zgodba o dediščini živega srebra vsebinsko primerno zaključena.
Kakšni so obeti za prihodnost Idrije? Kakšna je v prihodnosti mesta vloga mladih?Vpis na Unescov seznam dediščine je za Idrijo veliko priznanje. Po drugi strani je to velika zaveza za delo naprej pa tudi velika priložnost, ki jo je treba prepoznati in izkoristiti. Nič nam ne bo podarjeno. Tudi za nas, ki se ukvarjamo z dediščino, Unescova blagovna znamka ne pomeni, da denar kar čaka na nas. Če nimamo vizije in izdelanih programov, če se ne bomo sami potrudili, iz te moke ne bo kruha. Izzivi obstajajo za vse, tudi za mlade. Za marsikoga se že zdaj kaže priložnost, pa je ne zgrabi. Eno od priložnosti vidim v turizmu. Res pa je, da denarja s turizmom ni lahko zaslužiti. Predvsem pa ne na hitro.
Prispevek je nastal v okviru projekta Obrazi prihodnosti, seriji Dnevnikovih novinarskih delavnic, v katerih sodelujejo mladi novinarji s srednjih šol po vsej Sloveniji.
